Vstali Kristus ne umre več

Francija, ki v Evropi velja za laično državo, je krščanstvu v devetnajstem stoletju dala dva pomembna teologa. Prvi je paleontolog in jezuit Pierre Teilhard de Chardin, drugi pa filozof in politični mislec Jacques Maritain. Oba sta živela med 19. in 20. stoletjem.
Pierre Teilhard de Chardin je zaradi svojega nauka doživljal spore z uradno Cerkvijo. Zato ga mnogi, podobno kot našega Edvarda Kocbeka, postavljajo med tiste, ki so s svojo mislijo spodbudili nastanek 2. vatikanskega cerkvenega zbora.
Teilhard de Chardin je znan po tem, da se je veliko ukvarjal s Kristusom. Kristjani se na svoj največji krščanski praznik spominjamo Kristusovega vstajenja in hkrati verujemo, da bo ob koncu časov Božji sin znova prišel ter sodil ljudem. Zanimiva je Chardinova teorija točke Omega, ki jo bo človeštvo doseglo, ko bo zrelo za paruzijo, torej spojitev z Bogom. Kot evolucionist je bil prepričan, da bo stvarstvo postajalo vedno kompleksnejše in popolno ter se tako postopno približevalo Bogu.
V nasprotju s Chardinom (pa naj še kdo reče, da sta Cerkev in krščanstvo totalitarni monolit) pa je svoj nauk izdelal njegov sodobnik in Bergsonov učenec Jacques Maritain, v katolištvo spreobrnjein protestant. Filozofsko in teološko ga uvrščamo med neotomiste, saj je izhajal iz naukov Platona in Tomaža Akvinskega. Z ženo Raisso, ki se je iz judovstva tudi sama spreobrnila v katolištvo, sta dolgo časa iskala smisel sveta. Ko smisla ne bi našla, sta bila pripravljena v skrajnem primeru storiti samomor.
Kljub razlikam in polemikam nam oba filozofa kažeta pot do Kristusa, utelešenega Boga, ki je pred dva tisoč leti ob veliki noči premagal smrt na križu in zato ne umre več.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Kdo je (lahko) Slovenec?

Kozarček čistega vina