1. maj praznik dela

Vse kaže, da bom pri svojih sedemintridesetih, od katerih je petnajst prekerne zaposlitve, jeseni dobil stalno delovno mesto. Spadam med tiste, ki so morali življenje (ne brez pomoči staršev in sorodnikov) uravnati na nestalne prihodke, saj se je iz meseca v mesec stanje spreminjalo. Stabilnost, ki mi je niso dajale zaposlitve, sem moral iskati v sebi, temu prilagoditi način razmišljanja, življenjski slog in še bi lahko naštevali. Pravzaprav sploh ne vem, kaj pomeni imeti stalen prihodek in si zaenkrat ne znam predstavljati, kako se bosta s tem moje življenje in forma mentis spremenili, če se seveda sploh bosta glede na to, da mi jih manjka le še nekaj do štirideset.
Ko sem bil študent, me je navduševala sodobna zgodovina, predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta, ki so bila v Italiji v znamenju delavskih protestov, sindikalnih in raznih drugih bojev za višje plače in delavske pravice. Ob tem se mi je začelo postavljati vprašanje, zakaj tudi moja generacija ne zmore takega generacijskega oziroma skupinskega upora. Razloge za to sem dobil v vse močnejšem individualizmu, ki nas je z razliko od prejšnjih generacije, močno zaznamoval. Zaznamovalo pa nas je prav gotovo tudi to, da smo zrasli v družbi osemdesetih in devetdesetih, v kateri se je vedelo, kdo pije in kdo plača in v kateri nam nič ni manjkalo.
Upam si trditi, da so današnje mlade generacije bolj uzaveščene glede tega, kar jih čaka na trgu dela. Želim si tudi, da bodo mladi nekega dne spet znali stopiti skupaj in se postaviti za svoje pravice, saj individualni upor oziroma angažma ne vodita daleč.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Kozarček čistega vina

Red Land (Rosso Istria)