primozsturman

„Tradicionalne stranke so v krizi, nastopil je naš trenutek!“ z govorniškega odra prepričano zaključi deželni sekretar. Sledijo trenutki bučnih aplavzov in ovacij. Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Počutim se vzhičenega. Končno se nam ponuja priložnost, da presežemo razpršenost in se združimo v en politični subjekt, ki bo znal nastopati veliko bolj odločno. Čutim, da mi sekretarjeva retorika prehaja v kri. „Do kraja se strinjam z njegovimi besedami, je pa že res, da bom težje skrbel za kolektivno dobrobit, če nimam neke svoje gotovosti. Diplomiral sem pred pol leta, službo pa še iščem.“ „Ne skrbi, jeseni bodo volitve. Utegne ti pripadati dobro plačano mesto pomočnika novega poslanca, dosedanji ne bo več kandidiral.“ Devica ti ponuja studenčnico, ženska strup, kako boš volil? Volil boš strup. „Ni rečeno, da bo izvoljen.“ „Seveda ni, zato pa je treba zbrati čim več glasov podpore, delati propagando. Ti boš ustvaril njegov Instagram pro...

Spoštovane in spoštovani, čast glavnega nagovora na prireditvi ob dnevu slovenske kulture, čemur smo nekoč rekli Prešernova proslava, me je tokrat doletela prvič. Dobro se sicer spominjam, kako sem se kot dijak tržaškega liceja Prešeren pred natanko dvajsetimi leti odzval vabilu prirediteljev, naj mladi (tedanji maturantje) pripravimo osrednji besedni pozdrav. Zbralo se nas je pet ali šest, ki smo nekaj popoldnevov preživeli v Kavarni San Marco, kjer smo debatirali in prerešetavali lastne ideje. Iz srečanj ob kavi, čaju in cigaretah je nastalo besedilo, ki ga je sošolka nato prebrala na osrednji tržaški prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v boljunskem gledališču Franceta Prešerna, saj so Kulturni dom v tistem času popravljali. Ni mi treba segati po časopisnih arhivih, da se spomnim, česa smo si tržaški maturantje želeli. Desetletje, stoletje in tisočletje so bila na prelomu, Evropa oziroma Evropska unija pa pred pomembnimi koraki širitve proti vzhodu, kar se je uresnič...

Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel...

„Zakaj imaš tako umazane roke?“ vpraša dekle svojega naključnega soplesalca, ki ga je srečala na šagri. Fantu se na prstih poznajo sledi črne barve. „Prijatelj je kupil rabljen motorin, pa sva ga danes popoldne prebarvala v črno.“ Ona pomisli, da ji črna barva ni preveč všeč. Črni so tisti, proti katerim hodi manifestirat s svojimi sošolci. Črni nočejo, da bi se v mestu uveljavila vidna dvojezičnost. Črni so celo hoteli preprečiti izgradnjo slovenskega gledališča daleč od mestnega središča. „Odkod pa si?“ ga vpraša. Fant jo spusti iz objema, z roba plesišča ga pokličeta prijatelja. Hitro se oddaljijo. Ko njo in še dve prijateljici pride čez dobro uro iskat oče z avtomobilom, hitro opazijo, da je slabe volje. „No, kaj je?“ ga vpraša. Prijateljici molčita. „Popoldne smo ob vhodu v vas postavili dvojezično tablo, pa so jo prekleti hudiči nocoj že pomazali ...“ * Soseda se pozno zvečer vračata domov. Skupaj vstopita na avtobus. Petek zvečer je, opolnoči nastopi volilni molk...

Pred nami je nov roman trža škega pesnika in pisatelja Marija Čuka z naslovom Prah , ki je jeseni izšel pri založbi Mladika. Z njim Čuk zaključuje svojo „zamejsko trilogijo“, ki jo je začel leta 1998 z objavo Pene majskega vala in nadaljeval pred dvema letoma z Molkom koloradskih hroščev . Tokratno avtorjevo delo opisuje življenjsko zgodbo Ivana Čuka iz vasi v tržaškem Bregu po drugi svetovni vojni. Razdeljen je na sedem poglavij, ki so postavljena v sredino vsakega desetletja (1945, 1955, 2005). Marij Čuk skuša z izseki iz življenja glavnega lika prikazati oziroma secirati spremembe, ki so se v slovenski družbi na Tržaškem zgodile v povojnih desetletjih. Prav v odnosu med glavnim likom in dogajanjem, ki ga sam dejansko ne ustvarja, ampak skoraj le pasivno spremlja, tiči glavni problem zgodbe. Če je do neke mere sprejemljivo, da je posameznikova usoda oblikovana v ključu zgodovinskih sprememb, bomo avtorju nekoliko težje odpustili dejstvo, da je v središče dejansko postavil ...

Če je osnovni namen filma Red Land (Rosso Istria) (na sliki prizor s snemanja filma, vir IMDb.com) šokirati gledalca, lahko brez dvoma zapišemo, da je v tem več kot uspešen. Po brutalnosti ga lahko namreč primerjamo večini filmov, ki prikazujejo preganjanje in iztrebljanje Judov v času nacizma in druge svetovne vojne. V njem pride zelo dobro do izraza arhetip banalnosti zla, ki ga je v drugi polovici preteklega stoletja s to posrečeno skovano besedno zvezo definirala nemška filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt. Človek je človeku ne samo volk, ampak precej več in precej slabši, saj je sposoben svoj gnev v sebi zadrževati (in ga gojiti) tako dolgo, dokler se ne pojavi prava priložnost za maščevanje, ki ne prizanese nikomur. Vojna in njene posledice namreč v človeku prebudijo vse najslabše nagone. Zgodba filma Red Land (Rosso Istria) se dogaja v času druge svetovne vojne in je posneta po resnični usodi mlade študentke Norme Cossetto, hčerke fašističnega veljaka iz Vižinade pr...

Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja. Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu. Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripel...