primozsturman

Bralcem svojega bloga že itak (pre)dolgo dolgujem zapis, podobno pa tudi založbama, ki sta mi še pred novembrskim Slovenskim knjižnim sejmom odstopili recenzijska izvoda tam objavljenih del. To sta zbirka kratkih zgodb Eveline Umek z naslovom Odtisi v času in esejistična študija ameriškega pisca Scotta Hahna Zakaj verujem? Začnimo s prvo. Evelina Umek je v slovenskem prostoru že dolgo uveljavljena avtorica. Je tudi ena od tistih, ki so svoje ne samo osebno, ampak tudi poklicno in ustvarjalno življenje pisali na relaciji Trst–Ljubljana. Po rodu Tržačanka je za svoj študij izbrala slovensko prestolnico in tam nadaljevala poklicno pot. Velik del te je posvetila ustvarjalnosti za otroke in mladino, njena prozna dela za odraslo publiko pa so nekoliko novejšega datuma. Med drugimi je v svojem delu Po sledeh fate morgane ovekovečila lik Marice Nadlišek Bartol. V knjigah, ki so izšle po letu 2000, sta težišči njenega pripovedovanja vsekakor Trst in njegova okolica, tako v romanih, kakor...

Danes je v Sloveniji državni praznik in dela prost dan, dan reformacije. Pred pol tisočletja je namreč Martin Luther na pročelje katedrale v Wittembergu pribil svojih 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo katoliške Cerkve. Zgodovinsko dogajanje je nato privedlo do ločitve med katoliško in protestantskimi cerkvami, versko gibanje se je namreč cepilo na take in drugačne politične zahteve, ki so se udejanjile v 16. stoletju. Reformacija je bila kljub vsemu pomembna tudi za katoliško Cerkev, ki je bila vsled Luthrovega in drugih podobnih gibanj dejansko prisiljena v korenito notranjo prenovo. Ni slučaj, da se v italijanskem zgodovinopisju danes uporabljata definiciji riforma protestante in riforma cattolica . Med tolikimi priložnostnimi zapisi in publikacijami, ki so izšli ob tej priložnosti, bom v svojem zapisu obravnaval vsebino brošure patra Karla Gržana (foto delo.si) z naslovom 95 tez pribitih na vrata kapitalizma za osvoboditev od zajedalskega hrematizma . Iskren...

Sredi septembra je literarni portal LUDLiteratura.si objavil moje poročilo z letošnjega SloFesta in ga naslovil Nepredstavljivi luksuz jezika . Med različnimi vprašanji, ki sem si jih zastavil, je bilo tudi, koga lahko imamo za slovenskega pisatelja. Isto temo sem po vzgibu Andreja Blatnika obravnaval v svoji kolumni, ki sem jo na blogu objavil pod naslovom Kdo je lahko Slovenec?. Zapleteno vprašanje se je tokrat porodilo znova, in sicer ob branju romanesknega prvenca Tatjane Rojc, ki je pri založbi La nave di Teseo izšel v italijanskem jeziku. Njegov naslov je  La figlia che vorrei avere (Hčerka, ki bi si jo želela). Njen glavni lik je Slovenka Sanja, ki jo druži prijateljstvo s pisateljem Borisom Pahorjem, muči in stiska pa zakon z Leonejem, Italijanom, ki je do slovenščine in njenega podrejenega družbenega položaja popolnoma brezbrižen. Ko bi knjiga izšla v slovenskem jeziku, bi jo lahko brez težav postavili ob bok prozi Marka Sosiča, s katerim Rojčevo druži...

Svojo materinščino sem v Trstu dolgo časa doživljal ne le kot sporazumevalni kod, ampak predvsem kot predpogoj za obstanek kolektivne narodne identitete. S tujim jezikom preplavljeno okolje nas je namreč na vsakem koraku sililo, da smo slovenščino negovali, predvsem pa jo branili pred tujimi vplivi, saj je bilo njenih govorcev iz dneva v dan manj. Govoriti v slovenščini je bil za nas pravzaprav vsakodnevni nacionalni plebiscit. Tudi zaradi tega so nas učitelji priganjali, da smo veliko brali, predvsem slovenske klasike, kar je v naše besedišče zasidralo kup arhaizmov, ki jim še danes lahko prisluhnete oziroma jih berete v slovenskih medijih onkraj zahodne meje. Nobena skrivnost ni, da je v današnjem času jezikovna zmožnost vseskozi manjša, pa ne samo zaradi vpliva tujih jezikov (v zamejstvu italijanščine, nemščine ali madžarščine, v osrednjem slovenskem prostoru angleščine), ampak tudi in predvsem zaradi sodobnega načina življenja, ki zahteva vse bolj hitro in učinkovito komun...

Pred dobrimi tremi desetletji je istrsko-tržaški pisatelj Fulvio Tomizza pri milanskem Mondadoriju objavil roman Mladoporočenca iz ulice Rossetti (Gli sposi di Via Rossetti). Med tržaškimi Slovenci je tedaj završalo, saj je šlo za nekaj popolnoma novega in nepričakovanega. Ko sem sam leta 2010 o tej temi pripravljal  predavanje na Forumu Tomizza, sem naletel na odziv, po mnenju katerega je italijanski avtor v slovensko tržaško književnost opravil nekakšen poseg od zunaj. Podobno lahko trdimo za Jurija Hudolina (foto onaplus.si) in njegov najnovejši roman Trst via Ljubljana. Zapišem naj, da sem njegov izid nestrpno pričakoval, pričakovanje pa je bilo toliko večje, saj sta odlomka iz besedila v poletnem času objavili revija Apokalipsa, pri kateri je Hudolin urednik za prozo, in spletna stran ArsLitera.org, sicer »elektronska podružnica« založbe, ki je roman natisnila. Tomizza se je v slovenski Trst podal kot someščan oziroma Istran, kljub nenaklonjenim časom mu je bilo to verj...

Vpra šanje se mi je v misli prikradlo danes zjutraj, potem ko sem prespal izhodišče, ki nam ga je včeraj po koncu uradnega dela 32. mednarodnega literarnega festivala Vilenica ob gostilniški mizi serviral eden od slovenskih literarnih gurujev. Glasilo se je: koga lahko imamo za slovenskega pisatelja? Posledično: koga lahko torej nominiramo za kresnika in koga ne? Kakšni so kriteriji? Naj bo dovolj državljanstvo? Je potreben tudi materni jezik? Naj odloči slovenska tema? Spomnil sem se na svojo najnovejšo kolumno, ki sem jo pred kratkim objavil na spletni strani AirBeletrina.si. V njej je bila omenjena dilema, ki je pred leti pestila marsikaterega Slovenca v Italiji. In sicer: koga naj vzgajajo šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji? Slovence? Italijane? Narodno zavedne ali le dobre govorce jezika? Ob tem sem se spomnil še na oddajo, ki jo je pred leti na Radiu Opčine imel prof. Samo Pahor in v kateri je trdil, da kriterijev o tem, kdo je dober Slovenec, zaenkrat še nimamo izd...

»Mama, kaj je meja?« sprašuje otrok, ko mu mama razlaga o preteklih časih. Primož Sturman tako zaključuje svoj članek in si želi, da bi v prihodnosti meja ostala le bled spomin. Danes, ko med ljudmi vlada strah pred tujci, terorizmom in vojno ter se postavljajo mreže ob mejah, da bi nadzorovali prehod migrantov, se nam zdi, da so meje še kako pomembne in niso le spomin, so konkretna realnost, predvsem za ljudi, ki delajo v tuji državi in se vsakodnevno srečujejo s stvarnostjo, ki je nekaj let niso bili vajeni. Če sam pomislim, je zame meja le spomin, saj so mejo s Slovenijo ukinili, ko sem komaj začenjal razumevati, kaj se okrog mene dogaja. Odkar imam vozniško dovoljenje, se vozim v matico skorajda vsak dan, saj študiram na univerzi v Kopru, obiskujem knjižnico, kupujem v trgovini v Sežani, bencin točim v Lipici itd. Prost prehod iz ene v drugo državo je zame postal del vsakdanjega življenja in sploh si ne bi mogel predstavljati, da bi me vsakič, ko grem čez mejo, pregledali. Prost p...