Saša Marsetti, Milenijska generacija, meja in kultura

»Mama, kaj je meja?« sprašuje otrok, ko mu mama razlaga o preteklih časih. Primož Sturman tako zaključuje svoj članek in si želi, da bi v prihodnosti meja ostala le bled spomin. Danes, ko med ljudmi vlada strah pred tujci, terorizmom in vojno ter se postavljajo mreže ob mejah, da bi nadzorovali prehod migrantov, se nam zdi, da so meje še kako pomembne in niso le spomin, so konkretna realnost, predvsem za ljudi, ki delajo v tuji državi in se vsakodnevno srečujejo s stvarnostjo, ki je nekaj let niso bili vajeni.
Če sam pomislim, je zame meja le spomin, saj so mejo s Slovenijo ukinili, ko sem komaj začenjal razumevati, kaj se okrog mene dogaja. Odkar imam vozniško dovoljenje, se vozim v matico skorajda vsak dan, saj študiram na univerzi v Kopru, obiskujem knjižnico, kupujem v trgovini v Sežani, bencin točim v Lipici itd. Prost prehod iz ene v drugo državo je zame postal del vsakdanjega življenja in sploh si ne bi mogel predstavljati, da bi me vsakič, ko grem čez mejo, pregledali.
Prost prehod med dvema državama je zame nujen, predvsem med dvema državama, kot sta Slovenija in Italija, ki sta povezani ne samo iz gospodarskih razlogov, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so nekoč bili del skupnega teritorija in so potem ostali vsak na drugi strani. Kot pravi tudi avtor, je s časom navdušenost nad odprto mejo splahnela. Splahnela pa je predvsem zaradi neuresničenih pričakovanj, ki so jih mnogi imeli ob njenem odprtju. Pravzaprav gre tu za dva različna pogleda: na eni strani imamo ljudi, ki bi najraje imeli spet nadzor na meji, na drugi strani pa so tisti, ki se strinjajo z odprto mejo in prostim prehodom. Poleg teh je tu še tretja skupina, predvsem mlajše generacije, ki si vprašanja odprte meje sploh ne postavlja, ker se ji zdi prost prehod samoumeven.
To je tudi ta generacija, o kateri govori profesor Sturman, ki je medsebojno bolj povezana, predvsem na jezikovni in kulturni ravni. Ta generacija je sad prostega prehoda in povezanosti dveh držav. Mladi ne poznajo mej in dvojezičnost se vidno veča, vse več je otrok iz italijanskih družin, ki obiskujejo slovenske šole in se odločajo za nadaljevanje študija v Sloveniji. Ta generacija ima pred seboj pomembno nalogo, in sicer obdržati medsebojne stike ter varovati svobodo prostega prehoda iz ene v drugo državo. Poleg tega imamo (tudi sam se prištevam k njej) priložnost še bolj povezati obe državi in začeti razmišljati v širši optiki novih gospodarskih in družbenih  priložnosti.
Pravzaprav je ta medsebojna povezanost dveh jezikovnih skupnosti že ustaljena, bodisi na eni kot na drugi strani meje. Kot primer lahko vzamemo dogodek, o katerem je govor v besedilu, sprehodu po pesniški poti pod gričem na Tabru, ki je posvečena vezani besedi in povezanosti dveh narodov. Ta pot, ugotavlja avtor, povezuje in privablja iz leta v leto večje število ljudi iz ene in druge skupnosti. Tu je razvidna moč besed, ki so jo znali pesniki zelo dobro uporabljati, ne samo da bi ustvarjali, temveč tudi za to, da bi z njimi povezovali dva naroda, ki živita na tem kosu zemlje. Ta dogodek je dober primer medsebojne povezanosti in odraz posledic odprte meje, saj se je rodil ravno pred desetimi leti, dejansko ob ukinitvi nadzora na mejnem prehodu. Večanje števila udeležencev nam iz leta v leto dokazuje, da je skupna pot ne samo mogoča, ampak tudi nujno potrebna. Ni pa vse zlato, kar se sveti, z žalostjo ugotavlja pisec, ki pravi, da se mladi takih dogodkov večinoma ne udeležujejo.
S to ugotovitvijo uvaja perečo problematiko, ki ni samo zamejska značilnost, ampak je širše občutena. Kot je zapisano v članku, je prisotnost mladih na raznovrstnih kulturnih dogodkih skorajda neopazna. O razlogih za nizko udeležbo bi lahko na dolgo in široko modrovali, srž problema pa je enostavna. Mladi se kulturnih dogodkov ne udeležujejo, ker so prepričani, da so ti namenjeni starejšim, torej takim od petdesetega navzgor. Zaradi te osnovne predpostavke postanejo za mlade nezanimivi, saj je vse, kar počenjajo ''stari'', le za ''stare''. Tudi tu lahko gledamo na stvar z več zornih kotov: večino kulturnih dogodkov organizirajo ponavadi kulturna društva, v katerih kljub mladinskim skupinam odločajo ne ravno rosno mladi. Zaradi takega delovanja društva se počutijo mladi zapostavljeni ali celo nepotrebni, in tako prepuščajo delo tistim, ki so tam že leta. Po drugi strani pa tudi sam opažam, da se moji sovrstniki ne vključujejo dovolj v kulturno dogajanje, to pa zaradi drugih obveznosti in zanimanj, ki jih imajo poleg študija ali zaposlitve. Konec koncev ostaja problem kolektivne brezbrižnosti, ki spodbuja moje sovrstnike k zanemarjanju kulture, saj imajo občutek, da so si kulturni dogodki podobni ali med seboj celo enaki.
Svoje razmišljanje zaključujem z otrokovimi besedami, ki sem jih navedel na začetku. Kaj je meja se sprašuje otrok, ki meje ne pozna, ne vidi razlike med eno in drugo državo, saj je res neopazna, Kras je na eni in na drugi strani enak, kamenje je pač kamenje. Pojem meja je za otroke, ki rastejo brez njih, res težko razumljiv. Graditi skupno Evropo, ki bi ljudi povezovala, in ne ločevala, kot se dogaja v zadnjih časih, je bil in je še vedno cilj prostega prehoda in padca schengenske meje. Želja, da bi v bodočnosti otroci postavljali staršem taka vprašanja, bi morala biti bolj občutena, kot se dogaja v zadnjih časih. Vsi, ki živimo na območju s prostim prehodom, bi se morali zavedati, da je ta svoboda, ki smo jo pridobili po dolgem času, nekaj, za kar se je vredno boriti. Podiranje mej bi moralo biti cilj, za katerega bi se morali zavzemati, ne pa graditi novih fizičnih ovir na mejnih prehodih. Strpnost in povezanost narodov je bil začetni cilj EU, ki je nastala na demokratičnih temeljih, danes pa lahko vse bolj pogosto opazimo protidemokratična gibanja, ki skušajo podreti te temelje, na katerih je bil naš skupni prostor osnovan. »Združeni v drugačnosti« se je pred nekaj leti glasil slogan, ki je spodbujal k povezovanju in grajenju mostov med narodi. To se danes tudi dogaja, žal pa se vsi ne zavedajo tega. Ne vem, kaj se bo v prihodnosti zgodilo in kako se bo zgodovina razvijala. Po tem, kar se dogaja sedaj, se mi zdi, da bomo v bodočnosti morali dobro premisliti, za kaj se bomo odločali.