primozsturman

Že sem bil prepričan, da bo izhodišče mojega zapisa, ki so ga avgusta objavili Delovi Književni listi, padlo povsem na neplodna tla – nanj sta se odzvala le dva pisca s takšnega ali drugačnega obrobja, slovenski literarni guruji pa so vztrajno molčali (no, dobro, eden mi je v zasebnem sporočilu na FB ponudil sodelovanje), ko sem na 4. mednarodnem simpoziju Umetnost kritike, ki je konec novembra potekal v Ljubljani, le doživel manjše zadoščenje. V svojem referatu z naslovom Kritik ni reševalec sveta je namreč Aljoša Harlamov spregovoril o lastnih merilih za kakovost v književnosti, ki jih, odkar je tam zaposlen, vnaša v uredniško politiko pri Cankarjevi založbi. Ker v času nastajanja tega zapisa (napisal sem ga takoj po simpoziju) spletna stran LUDLiteratura.si še ni objavila besedila referata Harlamova (na simpoziju predavatelj ni bral, ampak improviziral, zato je besedilo, ki je objavljeno na spletu, oblikovno nekoliko različno od povedanega) , se m njegove besede citiral ...

Dobri prijateljici sva bili z Anno. Res zelo dobri, morda celo najboljši. Še vedno živiva v sosednjih blokih, že vsaj mesec dni pa se me na široko izogiba. Ona je bila tu pred mano, njeni starši so kupili stanovanje pred mojimi. Mi smo se morali preseliti, in sicer pred dvema letoma, ko so tata razlastili in mu vzeli mandrijo na Kolonkovcu. Anna je takrat postala moja rešilna bilka. V Trstu namreč še vedno vladajo fašisti, ki nam jemljejo zemljo, čeprav so se po vojni preoblekli v demokrate in kristjane. Jaz sem Slovenka, Anna pa je Italijanka. Istih let sva, drugih punc v najini soseski ni. So le fantje, ki pa se jim najraje izogibava. Ko sem hodila k njej na obisk, me je njena mama vedno imenovala Nevia, čeprav je moje pravo ime Neva. Moj tata, ki je nekoč občudoval vse, kar je bilo ruskega, je nekega dne rekel, da sem ime dobila po reki, ki teče skozi Leningrad. Aktivno politiko je poslal v rit po vojni, ko sta se Tito in Stalin skregala, Rusijo pa je nehal občudovati po ...