Brezčasje





V samoti temine nočí,
v mesečini padajočih latnikov,
v trdoti kamnitih zidov,
med brezpotji razuma,
med pribežališči duše,
v izgonu iz pekla
sem nocoj
našel Tebe.

P. S. Pesem ni iskala poti v literarne revije ali na spletne strani, napisal sem jo izjemoma, malo pred odločitvijo, da se s poezijo kot avtor ne bom več ukvarjal.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Drago Jančar, In ljubezen tudi

Slika
Verjetno ne bo odveč, če o Dragu Jančarju (foto delo.si) zapišemo, da je zadnji slovenski klasik. Snov, teme in motivi njegovih del so močno vpeti v naš narodni vsakdan oziroma preteklost. S svojim dosedanjim delom je med drugim dokazal, da zna biti pozoren tudi do tistega dela slovenskega življa, ki ga je zgodovina postavila izven meja matične domovine. Zato je branje njegovega romana In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina, dostopno takorekoč vsakemu bralcu, tudi tistemu v zamejstvu, ki v ljubljanskem slengu, v katerem je zadnja leta napisanih vse več knjig, ne bo našel prav ničesar umetniškega, prej pačenje jezika in željo po všečnosti nekaterim literarnim "gurujem" za vsako ceno, ali onemu v zdomstvu, ki mu po vsej verjetnosti ne bo všeč jezik, ki je nabit s kletvicami in podobnim. Jančar je bil še do pred nekaj leti dejaven tudi na političnem področju, dolgo časa je podpiral pomladno opcijo. Iz obravnave zgodovinske snovi (seveda druge svetovne...
Preberite več

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je ...
Preberite več

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Slika
Pred dobrimi tremi desetletji je istrsko-tržaški pisatelj Fulvio Tomizza pri milanskem Mondadoriju objavil roman Mladoporočenca iz ulice Rossetti (Gli sposi di Via Rossetti). Med tržaškimi Slovenci je tedaj završalo, saj je šlo za nekaj popolnoma novega in nepričakovanega. Ko sem sam leta 2010 o tej temi pripravljal  predavanje na Forumu Tomizza, sem naletel na odziv, po mnenju katerega je italijanski avtor v slovensko tržaško književnost opravil nekakšen poseg od zunaj. Podobno lahko trdimo za Jurija Hudolina (foto onaplus.si) in njegov najnovejši roman Trst via Ljubljana. Zapišem naj, da sem njegov izid nestrpno pričakoval, pričakovanje pa je bilo toliko večje, saj sta odlomka iz besedila v poletnem času objavili revija Apokalipsa, pri kateri je Hudolin urednik za prozo, in spletna stran ArsLitera.org, sicer »elektronska podružnica« založbe, ki je roman natisnila. Tomizza se je v slovenski Trst podal kot someščan oziroma Istran, kljub nenaklonjenim časom mu je bilo to verj...
Preberite več