Tomizzevemu forumu in azilu ob rob
Tema letošnjega Foruma Tomizza je bila
azil. Iz gole politične predvolilne špekulacije
se je nanjo na svojem Facebook profilu spravil vidni predstavnik
največje slovenske opozicijske stranke. Nad temo in nad srečanjem,
seveda preden bi sploh poznal
vsebine posameznih referatov (v
kolikor ga seveda te sploh zanimajo). Zapisal je, da gre “levičarska
peta kolona” v takem kriznem trenutku, ko nam “grozi
invazija tujcev, med katerimi so tudi teroristi
ISIS-a”, razpravljat o taki temi. Moje mnenje je, da
je treba o temah razpravljati tedaj in predvsem tedaj, ko so
aktualne. Tema azila pa je v tem času še kako pomembna.
Prav zato zelo težko razumem, tudi in
predvsem kot potomec emigranta, ki je v času po drugi svetovni vojni
zapustil svojo domovino, kako lahko politična opcija, ki tako
poudarja svoj antitotalitarni, predvsem pa antikomunistični
in torej demokratični, predznak, zagovarja politiko zaprtih vrat. Očitno jih ne bo odveč spomniti, da je bilo v času med obema vojnama, predvsem pa po drugi, veliko Slovencev migrantov (tedaj se je reklo razseljenih oseb), ki so bežali pred raznimi izmi, zatočišče pa so našli v tujih državah, kjer so nadaljevali oziroma na novo zastavili
svoje družbeno, kulturno in gospodarsko delovanje. Ko bi ZDA in
Argentina (pa tudi Avstrija in Italija) tedaj gojile politiko zaprtih
vrat, nad katero se v Sloveniji marsikdo navdušuje, bi danes lahko
le težko govorili o slovenskem čudežu.
Moje kolumne in zapisi na blogu po
navadi niso politične, ampak bolj kulturne in literarne narave. Tako
bo tudi tokrat, po krajšem ekskursusu, ki sem si ga dovolil v
zgornjih vrsticah. Reči moram, da sem nad Forumom Tomizza vsako leto
znova navdušen, predvsem nad njegovim hrvaškim delom v
Umagu. Izmed treh je najbolj dovršen in
najbolj profesionalno pripravljen, saj sta koprsko in tržaško srečanje oziroma njuna organizacija domena peščice zagnanih prostovoljcev. Na Hrvaškem ga namreč prireja Mestna knjižnica Umag, ki jo vodi Neven Ušumović, foruma pa brez
dragocenega prispevka tam zaposlenih ne bi bilo.
Prav tako je hvalevredno, da hrvaški
bralci vsako drugo leto v roke dobijo prevod drugega
Tomizzevega dela. Letos je hrvaško
različico doživela njegova knjiga Grešni odnosi (Pregrešna
razmerja, izv. I rapporti colpevoli), pred dvema letoma
Miriamin grad (Miriamino mesto, izv. La città di Miriam), leta 2014
Prijateljstvo (L'amicizia), 2012. Bagremova šuma (Akacijev gozd, izv. Il bosco di acacie)
in tako nazaj. Prevode podpisuje profesorica hrvaškega jezika Lorena
Monika Kmet iz Buj.
Hrvaška literarna
scena torej v zadnjih letih sistematično vrednoti Tomizzevo
literarno zapuščino, medtem ko je na Slovenskem, kot je videti,
interes za tega avtorja popolnoma zamrl, če seveda izvzamemo prevod
njegovega dela Zlo pride s severa (izv. Il male viene dal nord), ki ga je
leta 2015 objavila založba Beletrina. Res je, da obstaja v
slovenskem jeziku še vedno več njegovih del, kot jih je moč dobiti
v hrvaščini, a se bo, če vztrajamo na tej poti, razmerje kmalu
obrnilo. Kot kaže, je bil za nas Slovence Tomizza aktualen predvsem
tedaj, ko je pisal o nas, in sicer v romanih Mladoporočenca z
Ulice Rossetti (izv. Gli sposi di Via Rossetti, njegov slovenski prevod je doživel tudi ponatis),
Frančiška (izv. Franziska) in Obiskovalka (izv. La visitatrice).
Tudi sam sem se nekoč zelo ogreval za Tomizzo, predvsem za to, da bi njegova
besedila izšla v slovenskem jeziku in bila tako na razpolago
slovenskemu bralcu. Moj trud pa je požel le malo uspehov. Med vsemi
naj omenim revijo Literatura, ki je objavila prevod nekakšne
Tomizzeve avtobibliografije Moja književniška poletja (izv. Le mie
estati letterarie), in danes že utihnjeno revijo Kras, ki je
namenila dve strani za avtorjevi primerjavi med tržaškim in
istrskim Krasom Oni drugi Kras (izv. L'altro Carso).
Če slovenske revije
Tomizzo še „požrejo“, jo knjige veliko težje. Že skoraj osem
let imam namreč v predalu (oziroma v računalniku) prevod kratkega
romana Akacijev gozd, ki nikakor ne more najti
založnika, ki bi ga popeljal med bralce. Ene založbe pravijo, da
jih ne zanima, druge, da so težave z avtorskimi pravicami, večina
pa jih – tako kot po navadi – molči. Tudi pobuda, da bi ob
80-letnici Tomizzovega rojstva (2015) objavili trijezično
publikacijo o njem, je naletela na povsem jalova tla. Poleg
italijanskega izvirnika in slovenskega prevoda je namreč že dolgo
na razpolago tudi hrvaška različica zgoraj omenjenega zapisa Moja
književniška poletja. Knjiga (šlo naj bi za tanjšo brošuro) ni mogla iziti in to kljub temu, da so bili tedaj že
zagotovljena denarna sredstva za izvedbo projekta, pa jih nihče ni
želel pograbiti in se z izdajo ukvarjati (ne Tomizzev forum, niti
slovenske založbe z območja Primorske tostran in onstran meje).
V svojih zapisih
nisem navajen pontificirati oziroma dajati odgovorov, ampak bolj
postavljati vprašanja. Tako naj bo tudi tokrat. Zakaj se Tomizzo v
slovenskem kulturnem prostoru (razen redkih in častitljivih izjem)
tako vztrajno ignorira? Zakaj smo doslej po večini prevedli le tista
njegova dela, ki govorijo o nas (torej Slovencih)? Njegove teme so
pravzaprav povsod in vedno veljavni arhetipi. Zakaj se v času, ko je
toliko govora o beguncih in migrantih, končno ne najde založba, ki
bi bila pripravljena v slovenskem prevodu objaviti še druga dela avtorja, ki je bil po duši vedno migrant?
Komentarji
Objavite komentar