Božidar Premrl, Slavno županstvo v Koprivi

Malo je krajev na Slovenskem – še manj pa na Primorskem ali Krasu, ki se lahko pohvalijo s tako temeljito obravnavo lastne dediščine, kot so jo v zadnjih letih doživele Kopriva in bližnje Brje. Zasluga za to gre seveda neutrudnemu raziskovalcu Božidarju Premrlu in Založbi ZRC SAZU, ki je njegovi dve monografiji objavila. Ne gre pa pozabiti tudi doktorske disertacije dr. Klare Šumenjak o koprivskem narečju iz leta 2013, ki pa zaenkrat (še) ni ugledala knjižne izdaje.

Kot vedo povedati krajani staroselci, je Premrl bil reden gost koprivskih in brejskih hiš, v katerih je zbiral vsakovrstno gradivo, že dobri dve desetletji. Pred dvema letoma je luč sveta ugledalo njegovo delo Kraški kruh s podnaslovom Vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji. Avtor pa se v zadnjem desetletju svojega raziskovanja ni omejil le na kamnarstvo v Koprivi. Svoje raziskovalno področje je razširil na cel Kras, nazadnje pa se je zatopil v obravnavo arhivskega fonda Županije Kopriva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Kopru pod zaporedno številko 8.

Če mi je dovoljena osebna nota, sem Božidarju Premrlu tudi osebno zelo hvaležen, saj sem po škatlah omenjenega fonda tudi sam brskal pred nekaj leti z zavestjo oziroma čutom dolžnosti, da me kot zgodovinarja in prebivalca Brij čaka mučno delo pregledovanja množice škatel in s tem povezano mukotrpno sedeče delo. Na mojo srečo in veselje vseh nas ga je opravil on. Pred nami je tako sedaj že druga knjiga o naših dveh vaseh z naslovom Slavno županstvo v Koprivi, zgodovina iz turna svetega Elije.

Kot je dejal avtor na predstavitvi, ki se je zgodila na slovenski kulturni praznik v koprivski cerkvi (foto Petra Mezinec, Primorske novice), ima zasluge za ohranitev dokumentov Županije (občine) Kopriva v obdobju med letoma 1848 in 1914 predvsem nekdanji župnik Anton Požar, ki je dragoceno gradivo skril v vaški zvonik, in tako preprečil, da bi neprijazni čas fašizma uničil pomembno narodno blago.

Preučevano obdobje je namreč čas slovenskega narodnega preporoda, ki se je začelo s programom Zedinjena Slovenija leta 1848, začasno pa zaključilo z izbruhom prve svetovne vojne in posledičnim razkrojem avstro-ogrske monarhije ter prehodom Krasa in Primorske pod Italijo. V ta čas se umešča tudi nastanek in delovanje društva Zarja, nekakšne predhodnice sedanjega ŠKUDT-a (Športno-kulturno-umetniškega društva in turizma Kopriva), ki je skrbelo predvsem za bralno, pevsko in narodno vzgojo Kraševcev.

Čeprav je naš pogled na tedanji čas velikokrat romantičen, se mu avtor dela ni pustil speljati, saj je svojo obravnavo zastavil in izpeljal povsem znanstveno. Zgodovino Koprive in njene občine je umestil ne le v širši družbeno-politični okvir tedanje habsburške monarhije, ampak tudi ožje, v okvir poknežene grofije Goriške in Gradiške ter okrajnega glavarstva v Sežani. Pomemben je seveda podatek, da je večina dokumentov iz tistega časa napisanih v slovenskem jeziku.

Daljšemu uvodu, ki obravnava tedanjo ureditev, sledi glavni del z analizo občinskih dokumentov po letih. Čeprav je Občina Kopriva obstajala od 1848, so prvi dokumenti na voljo iz leta 1850 oziroma 1851. Tedanja občina se je ukvarjala z upravnimi in finančnimi zadevami: zakupi zemljišč in kamnolomov, pobiranjem davkov, pogodbami o lovu, izdajo ženitnih dovoljenj, vzdrževanjem cest in tako dalje. K tem lahko dodamo še listine o vračilu bolnišničnih stroškov za paciente iz Koprive in sezname vojaških obveznikov ter živine.

Najbolj barvito poglavje pa so seveda različni spori in tožbe. In to ne le med sosedi, ampak tudi med posamezniki in občino. V največji meri gradivo obravnava pravde zaradi posesti in njenega upravljanja. Zabeleženi pa so tudi primeri kaznovanja posameznikov, ki so pijani razgrajali v nočnih urah in motili spanje svojih sovaščanov.

Na področju javnih del je bilo v tem času v Koprivi in na Brjah zgrajenega marsikaj. Najbolj izstopata opremljanje vaškega zvonika s strelovodom ter izkop komunskih štirn (vodnjakov) v obeh vaseh. Pokopališče je dobilo mrliško vežico in nov križ, prostor pred cerkvijo pa spomenik feldmaršalu Borojeviću, ki še danes stoji, čeprav v nekoliko spremenjeni obliki.

Posebno poglavje zadeva šostvo oziroma izobraževanje. Iz gradiva tako izvemo, da so se ob koncu 19. stoletja vaščani zavzemali za ustanovitev samostojne ljudske šole v Koprivi in jo naposled tudi dosegli. Dotlej je namreč izobraževanje vodil duhovnik oziroma kaplan. Zadnji večji dogodek pred prvo svetovno vojno pa je bila gradnja bohinjske železniške proge ali transalpine. Iz časa med prvo svetovno vojno sicer ni ohranjenega gradiva, je pa avtor za to obdobje priobčil nekatere fotografije avstrijskih vojakov in cesarja Karla I.

Drugi del knjige je dodatek k Premrlovi prvi monografiji Kraški kruh in je nastal po popravkih oziroma dopolnilih, ki jih je avtor zbral po njenem izidu. Delo sta recenzirala dr. Boris Godec in dr. Monika Kropej Telban. Delo Slavno županstvo v Koprivi Božidarja Premrla je torej odlična izhodiščna točka za nadaljnje zgodovinske raziskave. Njeno gradivo je uporabno tudi za splošnejša dela o Krasu in njegovi zgodovini. Gre pa vsekakor za prvo organsko obravnavo arhivskega gradiva, saj so bili doslejšnji poskusi (Albin Kjuder, Mira Cencič) bolj sestavljenke spominskih paberkov.