Anna in jaz (kratka zgodba)
Dobri prijateljici sva
bili z Anno. Res zelo dobri, morda celo najboljši. Še vedno živiva v sosednjih
blokih, že vsaj mesec dni pa se me na široko izogiba. Ona je bila tu pred mano,
njeni starši so kupili stanovanje pred mojimi. Mi smo se morali preseliti, in
sicer pred dvema letoma, ko so tata razlastili in mu vzeli mandrijo na Kolonkovcu. Anna je takrat postala moja rešilna bilka.
V Trstu namreč še vedno vladajo fašisti, ki nam jemljejo zemljo, čeprav so se
po vojni preoblekli v demokrate in kristjane.
Jaz sem Slovenka, Anna pa
je Italijanka. Istih let sva, drugih punc v najini soseski ni. So le fantje, ki
pa se jim najraje izogibava. Ko sem hodila k njej na obisk, me je njena mama
vedno imenovala Nevia, čeprav je moje pravo ime Neva. Moj tata, ki je nekoč
občudoval vse, kar je bilo ruskega, je nekega dne rekel, da sem ime dobila po
reki, ki teče skozi Leningrad. Aktivno politiko je poslal v rit po vojni, ko
sta se Tito in Stalin skregala, Rusijo pa je nehal občudovati po zatrtju
madžarske vstaje.
O mojem političnem
čutenju se ni hotel nikoli izraziti, čeprav sem se ga trudila na vse kriplje
prepričati, da moja generacija nadaljuje njegovo delo. Prepričana sem bila, da
bomo do konca izpeljali revolucijo, ki je njim spodletela zaradi Amerikancev,
De Gasperija in Andreottija. Ta mi gre še posebno na živce.
Z Anno sva skupaj
preživljali jutra in popoldneve. Zjutraj sva stopali na trolejbus, ki pelje v
središče mesta. Tam sva se poslovili, vsaka je odšla v svojo smer. Jaz na
slovensko učiteljišče, ona pa na italijanski licej. Kmalu bova maturirali,
proslavljali pa ne bova skupaj. Še vedno se voziva z istim trolejbusom, čeprav
me sedaj prezira.
Z ramo ob rami sva se
udeležili vseh mogočih demonstracij. Skupaj sva protestirali proti vojni v
Vietnamu, vpili sva za pravice žensk. Velikokrat sva morali bežati pred čelerini, ki so nas napadli s pendreki
in solzilcem. Pridružila se mi je celo tedaj, ko smo šli po mestnih ulicah
izkričat svoj srd po fašističnem bombnem napadu na našo šolo.
„Kje se je med vojno
boril tvoj tata?“ me je nekega dne vprašala, ko sva sedeli na klopci pred mojim
blokom.
„V devetem korpusu. Bil
je med prvimi, ki je osvobodil Trst pred skoraj tridesetimi leti. Pa tvoj?“
„Bil je v ujetništvu v
Nemčiji.“
„So tudi v taborišču
snovali kako revolucijo? Moj tata vedno pravi, da so imeli v partizanih
politične ure.“
„Tega pa ga nisem nikoli
vprašala. Menda so nekaj sabotirali delo z avioni. Še dobro, da ga niso
dobili.“
„Potem ga vprašaj, zanima
me.“
„Vedno nerad govori o
vojni.“
„Moj pa ne more, da ne bi
preklinjal politike ...“
Naslednji dan sva začeli
kaditi. Cigarete sem pravzaprav prinesla jaz. Očetu sem jih ukradla iz škatlice
z napisom Morava. Po zelo nizki ceni mu jih prodaja nekdo, ki jih večkrat
tedensko tihotapi iz Jugoslavije. Italijanske, ki so dražje, čeprav boljše, si
zadnje čase težko privošči.
Nekega dne se je Anna na
najini klopci pojavila vsa zardela in mi rekla, da bova poskusili travo.
Začudeno sem jo pogledala in ji odgovorila, da trave že ne bom jedla, ker nisem
krava ali koza. Nato mi je dejala, da je to trava, ki se kadi.
„Nisem vedela, da se
lahko trava kadi. Kje si jo nabrala? Pred blokom?“
„Mona, to je trava iz
Indije.“
„Kdo ti jo pa nosi?“
„Tiziano mi jo je dal.“
„Kdo je Tiziano?“
Povedala je, da je
študent filozofije, zagrižen levičar, doma iz Neaplja. Da je med politično
najbolj aktivnimi na svoji fakulteti in da na skrivaj trosi letake gibanja
Lotta Continua. Da je sicer študiral v Rimu, a se je od tam moral umakniti, ker
so ga fašisti vzeli na piko, mu grozili in ga celo pretepli.
Po Annini oziroma
Tizianovi travi sem se počutila blaženo. Utesnjenost, ki sem jo čutila v bloku,
je kar naenkrat izginila. Začela sem sanjariti o tem, kako je bilo lepo, ko smo
bili še na mandriji, na svojem. Sedaj
smo stisnjeni v tem bloku, potem ko so nas odtrgali z naše zemlje. V usta se mi
je prikradel okus domače zelenjave, ki smo jo pridelovali doma. Ta indijska
trava bi verjetno koristila tudi očetu, veliko prijetnejši vonj od tistih
smrdljivih jugoslovanskih cigaret ima. Pa tudi pomirjen bi bil, ne tako kot
sedaj, ko se pijan vrača domov, preklinja Boga, fašiste in Italijo.
Nekega dne mi je Anna
rekla, da moram spoznati Tiziana. Travo naj grem iskat jaz. Na začetku mi je
bilo še malce nerodno, nato sem se pustila pregovoriti. Po značaju sem namreč
nekoliko sramežljiva.
„V soboto te bo po pouku
čakal na postaji pri Bošketu.“
„Kako naj ga prepoznam?“
„Suh in visok je. Ima
dolge črne lase. V obraz je malce
podoben Claudiu Baglioniju.“
„Aha, očitno bom morala
prerasti svoje stereotipe o majhnih južnjakih.“
V soboto sem res šla peš
od šole do Bošketa, sošolci pa so stopili na tramvaj. Sergio je zavpil za mano,
zakaj se ne peljem z njimi, odvrnila pa sem mu, da sva z Anno dogovorjeni, da
greva na sprehod do Ville Revoltella. Bil je lep spomladanski dan.
Zagledala sem ga. Bil je
Tiziano. Natančno tak, kot ga je opisala Anna. Lep, postaven. Celo lepši od
Baglionija. Postala sem nekoliko sumničava. Da se med njima morda kaj ne plete?
Da se bo poslej raje družila z njim kot z mano? Da bo postala njegov piccolo
grande amore? Zakaj me pa potem pošilja k njemu po travo? Me hoče Anna še
dodatno politično angažirati?
Govoril je z močnim
južnjaškim naglasom. Usedla sva se na klopco v senco dreves. Začel me je
spraševati o tem, koga bi lahko z moje šole oziroma iz mojega razreda vključili
v novo politično gibanje, ki bo stopilo še korak naprej.
„Med najbolj zagretimi
sta v mojem razredu Sergio in Livijo. Enkrat so ju na Ulici Battisti fašisti že
napadli in pretepli,“ sem se pohvalila, češ kako pomembne sošolce imam.
„Še kdo?“
„Morda Toni, a on je bolj
nacionalist, slovenski seveda.“
„Ne, takih ne rabimo.“
„Kaj pa je to novo
gibanje?“
„Bodo že izvedeli, ko bo
pravi čas. Enkrat se bomo dobili in jim razložim. Ti jim pa prenesi moje
sporočilo.“
„Hej, kje pa imaš travo?“
sem mu zašepetala.
„Nimam je pri sebi. Na
tramvaj je vstopil karabinjer v civilu, ki sem ga pred mesecem videl pred našo
fakulteto. Na hitro sem pri pivnici Dreher moral izstopiti in steči v stransko
ulico. Zavojček sem pustil za spomenikom Almi Vivoda.“
Ko je omenil Almo Vivoda,
so se mi zaiskrile oči. Bila je prva italijanska partizanka, ki je padla v boju
proti nacifašizmu. Ustrelil jo je karabinjer, ki ga je dobro poznala in mu
zaupala.
Stopila sva po Ulici
Pindemonte. Ko sva prispela do spomenika, sva se spogledala.
„Stopi malce višje po
pobočju, kakih pet metrov v grmovje. Tam je vrečka, v kateri je trava. Jaz
grem, preveč sumljiv postajam. Morda je oni karabinjer še vedno tu okrog.“
Tiziano je izginil. Okrog
mene ni bilo nikogar. Slišati je bilo samo ptičje petje. Kako rada bi imela
Anno pri sebi v tem trenutku. Zakaj me je pustila samo s Tizianom? Niti pol ure
ga ne poznam, pa me je že pripeljal na samoten kraj. Obšla me je zla slutnja.
Raj se je v trenutku spremenil v pekel. Spreletel me je srh, srce mi je začelo
močno biti. Začela sem bežati.
Čakal me je na prazni
ulici. Ko sem ga zagledala, sem obstala kot okamenela.
„Kam se ti tako mudi?
Nisva še končala!“ mi je rekel s hudobnim glasom.
Preden sem razumela, kaj
se dogaja, me je zgrabil in me začel stiskati za grlo. Kričala bi, a mi ni
uspelo.
„Preden greš, boš
povedala, kje se po novem gibljejo tisti tvoji prijateljčki, da jih še malce
zrihtamo. In to takoj, še danes.“
Tiziano je bil v resnici
fašist.
„Ničesar ne bom povedala!
Svojih prijateljev ne bom izdala! Pusti me,“ mi je uspelo izdaviti.
Iz žepa je potegnil nož
in mi začel groziti. Tedaj sem ga močno brcnila v trebuh in zbežala po samotni
ulici, na križišču pa sem se končno pomešala med ljudi in stekla proti središču
mesta.
Doma sem molčala, čeprav
sta mama in tata opazila, da z menoj nekaj ni v redu. V nedeljo pa sem se
odpeljala k Sergiu in mu povedala, kaj se je zgodilo. Da se je Tiziano zanimal
zanje in da naj se ga pazijo, ker je v resnici fašist.
„Ne skrbi, poiskali ga
bomo in mu povrnili. Plačal bo,“ je bil odločen.
Anne ni bilo doma, odšla
je na obisk k sorodnikom v Padovo. Vse je izvedela šele v ponedeljek zjutraj na
trolejbusu. Objela me je. Nato o tem nisva več govorili.
Sergio, Livijo in Andrej
so Tiziana najprej nekaj dni čakali pred fakulteto, za katero je Anna trdila,
da na njej študira. Ker ga niso našli, so se spravili nanjo. Nekega večera so
jo prišli čakat pred blok.
O tem nisem vedela
ničesar. Sergio mi je nato povedal, da se je skušala na vse kriplje
izgovarjati, da je Tiziano lagal tudi njej in jo grdo prevaral, a ji niso
verjeli. Ker od nje niso izvedeli ničesar, so jo odvlekli v barako bližnjega
gradbišča in jo dobro uro izmenično natepavali.
Tudi jaz sem jo skušala
prepričati, da nimam s tem nič, da so fantje to naredili po lastni iniciativi,
nanjo so verjetno izlili svojo jezo. Njen oče je prišel grozit mojemu, češ,
kaj delamo prekleti titovci, kot da fojbe niso
bile dovolj. Anna pa mi je rekla, da če tako mislim oziroma če držim s
svojimi sošolci, naj izginem in naj je ne pogledam več. Od tedaj nisem več
toliko politično aktivna, zanimata me le matura in učiteljski poklic. Svet se
da spremeniti tudi na drugačen način.
Komentarji
Objavite komentar