Anna in jaz (kratka zgodba)

Dobri prijateljici sva bili z Anno. Res zelo dobri, morda celo najboljši. Še vedno živiva v sosednjih blokih, že vsaj mesec dni pa se me na široko izogiba. Ona je bila tu pred mano, njeni starši so kupili stanovanje pred mojimi. Mi smo se morali preseliti, in sicer pred dvema letoma, ko so tata razlastili in mu vzeli mandrijo na Kolonkovcu. Anna je takrat postala moja rešilna bilka. V Trstu namreč še vedno vladajo fašisti, ki nam jemljejo zemljo, čeprav so se po vojni preoblekli v demokrate in kristjane.

Jaz sem Slovenka, Anna pa je Italijanka. Istih let sva, drugih punc v najini soseski ni. So le fantje, ki pa se jim najraje izogibava. Ko sem hodila k njej na obisk, me je njena mama vedno imenovala Nevia, čeprav je moje pravo ime Neva. Moj tata, ki je nekoč občudoval vse, kar je bilo ruskega, je nekega dne rekel, da sem ime dobila po reki, ki teče skozi Leningrad. Aktivno politiko je poslal v rit po vojni, ko sta se Tito in Stalin skregala, Rusijo pa je nehal občudovati po zatrtju madžarske vstaje.

O mojem političnem čutenju se ni hotel nikoli izraziti, čeprav sem se ga trudila na vse kriplje prepričati, da moja generacija nadaljuje njegovo delo. Prepričana sem bila, da bomo do konca izpeljali revolucijo, ki je njim spodletela zaradi Amerikancev, De Gasperija in Andreottija. Ta mi gre še posebno na živce.

Z Anno sva skupaj preživljali jutra in popoldneve. Zjutraj sva stopali na trolejbus, ki pelje v središče mesta. Tam sva se poslovili, vsaka je odšla v svojo smer. Jaz na slovensko učiteljišče, ona pa na italijanski licej. Kmalu bova maturirali, proslavljali pa ne bova skupaj. Še vedno se voziva z istim trolejbusom, čeprav me sedaj prezira.

Z ramo ob rami sva se udeležili vseh mogočih demonstracij. Skupaj sva protestirali proti vojni v Vietnamu, vpili sva za pravice žensk. Velikokrat sva morali bežati pred čelerini, ki so nas napadli s pendreki in solzilcem. Pridružila se mi je celo tedaj, ko smo šli po mestnih ulicah izkričat svoj srd po fašističnem bombnem napadu na našo šolo.

„Kje se je med vojno boril tvoj tata?“ me je nekega dne vprašala, ko sva sedeli na klopci pred mojim blokom.

„V devetem korpusu. Bil je med prvimi, ki je osvobodil Trst pred skoraj tridesetimi leti. Pa tvoj?“

„Bil je v ujetništvu v Nemčiji.“

„So tudi v taborišču snovali kako revolucijo? Moj tata vedno pravi, da so imeli v partizanih politične ure.“

„Tega pa ga nisem nikoli vprašala. Menda so nekaj sabotirali delo z avioni. Še dobro, da ga niso dobili.“

„Potem ga vprašaj, zanima me.“

„Vedno nerad govori o vojni.“

„Moj pa ne more, da ne bi preklinjal politike ...“

Naslednji dan sva začeli kaditi. Cigarete sem pravzaprav prinesla jaz. Očetu sem jih ukradla iz škatlice z napisom Morava. Po zelo nizki ceni mu jih prodaja nekdo, ki jih večkrat tedensko tihotapi iz Jugoslavije. Italijanske, ki so dražje, čeprav boljše, si zadnje čase težko privošči.

Nekega dne se je Anna na najini klopci pojavila vsa zardela in mi rekla, da bova poskusili travo. Začudeno sem jo pogledala in ji odgovorila, da trave že ne bom jedla, ker nisem krava ali koza. Nato mi je dejala, da je to trava, ki se kadi.

„Nisem vedela, da se lahko trava kadi. Kje si jo nabrala? Pred blokom?“

„Mona, to je trava iz Indije.“

„Kdo ti jo pa nosi?“

„Tiziano mi jo je dal.“

„Kdo je Tiziano?“

Povedala je, da je študent filozofije, zagrižen levičar, doma iz Neaplja. Da je med politično najbolj aktivnimi na svoji fakulteti in da na skrivaj trosi letake gibanja Lotta Continua. Da je sicer študiral v Rimu, a se je od tam moral umakniti, ker so ga fašisti vzeli na piko, mu grozili in ga celo pretepli.

Po Annini oziroma Tizianovi travi sem se počutila blaženo. Utesnjenost, ki sem jo čutila v bloku, je kar naenkrat izginila. Začela sem sanjariti o tem, kako je bilo lepo, ko smo bili še na mandriji, na svojem. Sedaj smo stisnjeni v tem bloku, potem ko so nas odtrgali z naše zemlje. V usta se mi je prikradel okus domače zelenjave, ki smo jo pridelovali doma. Ta indijska trava bi verjetno koristila tudi očetu, veliko prijetnejši vonj od tistih smrdljivih jugoslovanskih cigaret ima. Pa tudi pomirjen bi bil, ne tako kot sedaj, ko se pijan vrača domov, preklinja Boga, fašiste in Italijo.

Nekega dne mi je Anna rekla, da moram spoznati Tiziana. Travo naj grem iskat jaz. Na začetku mi je bilo še malce nerodno, nato sem se pustila pregovoriti. Po značaju sem namreč nekoliko sramežljiva.

„V soboto te bo po pouku čakal na postaji pri Bošketu.“

„Kako naj ga prepoznam?“

„Suh in visok je. Ima dolge črne  lase. V obraz je malce podoben Claudiu Baglioniju.“

„Aha, očitno bom morala prerasti svoje stereotipe o majhnih južnjakih.“

V soboto sem res šla peš od šole do Bošketa, sošolci pa so stopili na tramvaj. Sergio je zavpil za mano, zakaj se ne peljem z njimi, odvrnila pa sem mu, da sva z Anno dogovorjeni, da greva na sprehod do Ville Revoltella. Bil je lep spomladanski dan.

Zagledala sem ga. Bil je Tiziano. Natančno tak, kot ga je opisala Anna. Lep, postaven. Celo lepši od Baglionija. Postala sem nekoliko sumničava. Da se med njima morda kaj ne plete? Da se bo poslej raje družila z njim kot z mano? Da bo postala njegov piccolo grande amore? Zakaj me pa potem pošilja k njemu po travo? Me hoče Anna še dodatno politično angažirati?

Govoril je z močnim južnjaškim naglasom. Usedla sva se na klopco v senco dreves. Začel me je spraševati o tem, koga bi lahko z moje šole oziroma iz mojega razreda vključili v novo politično gibanje, ki bo stopilo še korak naprej.

„Med najbolj zagretimi sta v mojem razredu Sergio in Livijo. Enkrat so ju na Ulici Battisti fašisti že napadli in pretepli,“ sem se pohvalila, češ kako pomembne sošolce imam.

„Še kdo?“

„Morda Toni, a on je bolj nacionalist, slovenski seveda.“

„Ne, takih ne rabimo.“

„Kaj pa je to novo gibanje?“

„Bodo že izvedeli, ko bo pravi čas. Enkrat se bomo dobili in jim razložim. Ti jim pa prenesi moje sporočilo.“

„Hej, kje pa imaš travo?“ sem mu zašepetala.

„Nimam je pri sebi. Na tramvaj je vstopil karabinjer v civilu, ki sem ga pred mesecem videl pred našo fakulteto. Na hitro sem pri pivnici Dreher moral izstopiti in steči v stransko ulico. Zavojček sem pustil za spomenikom Almi Vivoda.“

Ko je omenil Almo Vivoda, so se mi zaiskrile oči. Bila je prva italijanska partizanka, ki je padla v boju proti nacifašizmu. Ustrelil jo je karabinjer, ki ga je dobro poznala in mu zaupala.

Stopila sva po Ulici Pindemonte. Ko sva prispela do spomenika, sva se spogledala.

„Stopi malce višje po pobočju, kakih pet metrov v grmovje. Tam je vrečka, v kateri je trava. Jaz grem, preveč sumljiv postajam. Morda je oni karabinjer še vedno tu okrog.“

Tiziano je izginil. Okrog mene ni bilo nikogar. Slišati je bilo samo ptičje petje. Kako rada bi imela Anno pri sebi v tem trenutku. Zakaj me je pustila samo s Tizianom? Niti pol ure ga ne poznam, pa me je že pripeljal na samoten kraj. Obšla me je zla slutnja. Raj se je v trenutku spremenil v pekel. Spreletel me je srh, srce mi je začelo močno biti. Začela sem bežati.

Čakal me je na prazni ulici. Ko sem ga zagledala, sem obstala kot okamenela.

„Kam se ti tako mudi? Nisva še končala!“ mi je rekel s hudobnim glasom.

Preden sem razumela, kaj se dogaja, me je zgrabil in me začel stiskati za grlo. Kričala bi, a mi ni uspelo.

„Preden greš, boš povedala, kje se po novem gibljejo tisti tvoji prijateljčki, da jih še malce zrihtamo. In to takoj, še danes.“

Tiziano je bil v resnici fašist.

„Ničesar ne bom povedala! Svojih prijateljev ne bom izdala! Pusti me,“ mi je uspelo izdaviti.

Iz žepa je potegnil nož in mi začel groziti. Tedaj sem ga močno brcnila v trebuh in zbežala po samotni ulici, na križišču pa sem se končno pomešala med ljudi in stekla proti središču mesta.

Doma sem molčala, čeprav sta mama in tata opazila, da z menoj nekaj ni v redu. V nedeljo pa sem se odpeljala k Sergiu in mu povedala, kaj se je zgodilo. Da se je Tiziano zanimal zanje in da naj se ga pazijo, ker je v resnici fašist.

„Ne skrbi, poiskali ga bomo in mu povrnili. Plačal bo,“ je bil odločen.

Anne ni bilo doma, odšla je na obisk k sorodnikom v Padovo. Vse je izvedela šele v ponedeljek zjutraj na trolejbusu. Objela me je. Nato o tem nisva več govorili.

Sergio, Livijo in Andrej so Tiziana najprej nekaj dni čakali pred fakulteto, za katero je Anna trdila, da na njej študira. Ker ga niso našli, so se spravili nanjo. Nekega večera so jo prišli čakat pred blok.

O tem nisem vedela ničesar. Sergio mi je nato povedal, da se je skušala na vse kriplje izgovarjati, da je Tiziano lagal tudi njej in jo grdo prevaral, a ji niso verjeli. Ker od nje niso izvedeli ničesar, so jo odvlekli v barako bližnjega gradbišča in jo dobro uro izmenično natepavali.

Tudi jaz sem jo skušala prepričati, da nimam s tem nič, da so fantje to naredili po lastni iniciativi, nanjo so verjetno izlili svojo jezo. Njen oče je prišel grozit mojemu, češ, kaj delamo prekleti titovci, kot da fojbe niso  bile dovolj. Anna pa mi je rekla, da če tako mislim oziroma če držim s svojimi sošolci, naj izginem in naj je ne pogledam več. Od tedaj nisem več toliko politično aktivna, zanimata me le matura in učiteljski poklic. Svet se da spremeniti tudi na drugačen način.