Dachau: banalnost ali imanenca zla

Besedno zvezo banalnost zla je v preteklem stoletju skovala nemško-ameriška intelektualka judovskega rodu Hannah Arendt, in sicer ob procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Arendtova je tedaj v nasprotju z velikim delom javnega mnenja trdila, da Eichmann ni bil nikakršna pošast, temveč navaden birokrat, ki je vestno izpolnjeval ukaze nadrejenih. Zaradi svojih pozicij je bila Arendtova deležna hudih kritik in celo groženj.
Banalnost zla je vsakemu od nas lahko zaznavna, ko se razgleda po medijih. Nasilje in teptanje človeka nas spremljata takorekoč na vsakem koraku in nam ne predstavljata več ničesar posebnega. Zato nam dandanes skorajda sploh ni več šokantno, ko vstopimo v prvo nemško koncentracijsko taborišče, ki ga je Hitlerjev režim postavil v bližino bavarske prestolnice.
Ob napisu Arbeit macht frei obiskovalci snemajo selfije. Pred tem me je bilo ob vhodu v prostor, na katerem so nekega dne kratkomalo izbrisali vse človekove pravice, strah, da bom moral gledati ljudi, ki se bodo jokali. V prsih me je stisnilo le ob pogledu na krematorijske peči in korakih skozi plinsko celico. Najbrž je tudi ostale obiskovalce, od katerih pa je marsikdo nedaleč od pekla oziroma brezna niča še vedno našel moč za nasmeh in dobro voljo. Prav to je imanenca zla, ki nas spremlja skozi naš vsakdan in ga kljub vsemu nismo uspeli omejiti na na območje, ki je danes muzej in ki ga zapirajo bodeča žica, protitankovski jarki in stražni stolpi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slovenska vas

Vstali Kristus ne umre več