Evropa vs. Balkan oz. Hrvaška vs. Srbija (kaj pa BiH in Kosovo?)

Težko je govoriti o Evropi brez Balkana in obratno. Balkan naj bi ne veljal le za evropski sod smodnika, ampak tudi – kakor je prepričan krščanskosocialni izobraženec Peter Kovačič Peršin – za nekakšno revno preddverje Evrope. V svojem zadnjem delu Stopinje v pesku zgodovine avtor zagovarja tezo, da so bile vojne v devetdesetih preteklega stoletja dejansko sprožene ne le iz interesa razbitja do tedaj enotne jugoslovanske države, ampak tudi da bi ta del Evrope opustošili in ga naredili primernega za naselitev beguncev oziroma migrantov. Tistih, ki bežijo iz dežel, ki jih je zahodna politika v preteklih desetletjih oziroma stoletjih gospodarsko izropala. Med reveže naseliti reveže …
Če me spomin ne vara, tako ostre retorike med Srbijo in Hrvaško v zadnjih letih ni bilo slišati. Naši južni sosedje so se namreč nekoliko bolj ukvarjali z nami in dalje trmasto vztrajali v nepriznavanju odločbe arbitražnega sodišča glede meje med državama. Ker sem obe deželi (Srbijo in Hrvaško) obiskal pred kratkim, si ne morem kaj, da k stvari ne bi pristavil še svojega lončka.
Verjetno je najbolj posrečena trenutna definicija ta, da je Hrvaška v Evropi, Srbija pa na Balkanu. V dobrem in slabem, seveda. Danes je v Evropi veliko evroskeptikov, ki jih moti predvsem oddaljena in birokratska politika Bruslja. Zaenkrat v Srbiji tega še ne poznajo. Tam se otroci in psi še vedno mirno svobodno sprehajajo (brez zakonsko obveznega spremstva), sir na tržnici prodajajo brez upoštevanja hasap pravil, ljudje so na splošno še vedno balkansko topli (vsaj na podeželju) in pripravljeni pomagati tujcu. Hrvaška pa se blešči in lesketa (ni slučajno, saj v državo ogromno denarja prinese turizem), cestne bankine so pokošene, klateških psov ni videti, pa tudi mesta, ki so bila prizadeta v vojni 1991–1995, so popolnoma obnovljena. Dejansko je šokantno videti mesto Vukovar, v katerem na bitko spominja samo še preluknjani vodni stolp (tudi tega popravljajo) in Hotel Dunav ob Donavi, vse ostalo pa je popolnoma obnovljeno.
Zanimivo je bilo iti skozi ti dve državi prav v dneh, ko Hrvati praznujejo Dan zmage in domovinske hvaležnosti, Srbi pa obhajajo spomin na pregnane Srbe iz Hrvaške. To je približno tako, kot bi Slovenci in Italijani praznovali oz. obhajali Dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter Dan vrnitve Primorske matični domovini istega dne, pa so se kljub vsemu “dogovorili” za dva različna termina (februar in september).
Kar je za ene zmaga, je za druge poraz. Nič novega, seveda. Isto enačbo poznamo tudi sami. Leto 1918 in 1945, z nekaterimi niansami. Ko bi se državi kregali samo zase, to ne bi bil problem. V medijih pa smo lahko zasledili, da imajo Srbi pri tem botrstvo velike matere Rusije, Hrvati pa so v goste povabili izraelsko delegacijo. Za judovsko državo dobro vemo, da jo sponzorizirajo ZDA. Tudi sešteti dva in dva vsi znamo.
Srbija in Hrvaška v sporih na Balkanu seveda nista sami. Ko odmislimo njune mednarodne botre, moramo prišteti še Kosovo ter Bosno in Hercegovino. Srbski radio je v preteklem tednu stalno ponavljal novico, da ima Albanija namen v kratkem odpreti mejo s Kosovom. Vsakdo, ki stopa iz Srbije v Bosno in Hercegovino, točneje v njen srbski del oziroma entiteto Republiko Srbsko, lahko opazi, da je meja med državama za tam živeče ljudi predvsem velika formalnost. Marsikdo ob prestopu samo prijateljsko pomaha obmejnim organom (policiji in carini), nekoliko podrobnejšega pregleda dokumentov (niti ne prtljage), pa s(m)o deležni samo tujci. Takoj je jasno, da se bodo Srbi iz BiH, takoj ko bo to priložnost, poskušali spojiti z brati v matični domovini (iste poskuse trenutno očitajo Albancem), ne le zaradi skupnega jezika, kulture, vere itd., ampak tudi in predvsem zaradi višjega standarta, ki vlada v deželi onkraj Drine.
Če je v Evropi marsikaj nedorečenega (začenši s fiskalno politiko in begunskimi kvotami), je na Balkanu tega še veliko več. Tu obstajajo države, ki so notranje razkrojene (Bosna in Hercegovina ima celo dva poštna servisa, in sicer Pošte Srpske ter BHP, torej po eno podjetje za vsako entiteto). Mesto Višegrad je imelo pred zadnjo vojno veliko muslimanskega oz. bošnjaškega prebivalstva. Ostanke njegovih pripadnikov so našli pred leti na dnu umetnega jezera Peručac, ko so ga izpraznili zaradi vzdrževalnih del. Prav tako je v Kamen- oziroma Andrićgradu videti, kot da je bil edini jugoslovanski nobelovec čistokrven Srb in nič drugega. V njemu posvečenem umetnem mestecu, ki ga je dal zgraditi režiser Emir Kusturica, je kup ulic, ki nosijo sama srbska imena: Ulica Gavrila Principa, Ulica Mlade Bosne, Ulica Nikole Tesla in tako dalje.

Ko kultura ločuje, namesto da bi združevala.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je ...
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel...
Preberite več

Tukaj je Jugoslavija

Slika
Vas je majhna. Hiš je morda dvajset, Googlov navigacijski sistem pa nima zabeleženih njihovih številk. Moram se znajti. Nekaj deset metrov pred seboj zagledam človeka, ki se pogovarjata na kržadi . Starejši moški v kratkih hlačah, japonkah in kapi s šiltom, okrog njega opleta zlati prinašalec, in ženska z velikim slamnikom ter samokolnico, v katero ima naložene grablje in motiko. Ko moški opazi avtomobil, se najprej zagleda v moj obraz, nato se njegove oči spustijo v smeri registrske tablice. Z žensko začneta očitno nekaj ugibati. »Dober dan. Oprostite, veste mogoče, kje je hišna številka tri?« ju ogovorim v svoji italijansko polomljeni slovenščini. Medtem se zlati prinašalec urno povzpne na vrata avtomobila in pomoli šapi skozi odprto okno. »Din, hitro dol. Lump!« Med človeško-pasjim prepirom mi pogled zdrsne na pročelje za njimi. Ženska se medtem nekoliko nasmehne, mojo pozornost pa ujame pobledeli napis na sosednji hiši. Streha je deloma udrta, zob časa že načenja tudi ...
Preberite več