Erik Sancin, Dvigalo

Roman Erika Sancina Dvigalo je znanstvenofantastična antiutopija. Če hočemo iskati vzporednice v evropski in slovenski književnosti, jih bomo precej hitro našli v Orwellovem 1984 in Filio ni doma Berte Bojetu. Avtor je torej z objavo knjige uresničil napoved, ki smo ji bili že dlje časa priča sledilci njegovega FB-profila, in sicer da bo šel v samozaložbo, ker mu knjige ni hotela objaviti nobena od etabliranih založniških hiš.

Škoda, saj se Dvigalo (tudi in predvsem glede na dejstvo, da knjiga, ki izide v samozaložbi, nima promocijskih kanalov in PR-a, ki ga premorejo založniška podjetja) kar dobro oprijema bralcev. O tem priča podatek, da je v času nastajanja zapisa na razpolago v osemnajstih slovenskih knjižnicah, izposoj pa beleži preko trideset. Zanimanje bralcev za Dvigalo lahko torej postavimo ob bok tistemu za roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, če seveda gledamo sorazmerno na njuno zalogo v knjižnicah.

Glavna težava Sancinovega dela je prav v tem, da je izšlo v samozaložbi. Pozna se mu namreč odsotnost uredniške roke, predvsem pa lektorskega pregleda. Osebno mu ne morem želeti drugega, kot da bi ta njegova knjiga kmalu doživela ponatis oziroma drugo, pregledano in popravljeno izdajo s podporo katere od založb. Če urednikov ni prepričala literarno, naj jih vsaj z dejstvom, da bralci segajo po njej.

Sancin je svoj prvenec Nekje sredi vročine (Cankarjeva založba, 2003) postavil v sodobni čas, v Dvigalu pa se loteva zanimivega vprašanja, kaj bo z našim planetom in človeštvom po tretji svetovni vojni in jedrskem opustošenju. Podobna vprašanja si je pred leti v svojem delu Pred poslednjim dnevom (Mladika, 2013) postavil Alojz Rebula, ki pa je dogajanje umestil v čas okrog leta 2500, medtem ko je Sancin s svojo letnico šel krepko čez 6000. Obe deli naj človeštvo shrani v časovno kapsulo in ju znova prebere, ko in če bo prišel čas, v katerega sta postavljeni.

Če se Alojzu Rebuli pozna, da je krepko zasidran v krščanske dogme, o Sancinu ni moč dvomiti, da bi ne bil levičar. Njegov planet je namreč po tretji kataklizmi razdeljen na večinsko prebivalstvo, ki je odpravilo izkoriščanje človeka po človeku, oborožene konflikte in pohlep, in skrito manjšino, ki skuša iz planeta iztisniti še zadnje dobrine za svojo nadvlado, pri tem pa se ne ozira na nobeno etično načelo. Zanimivo je prikazovanje obeh skupin: pripadniki prve so zdravo fizično in umsko razviti, drugi pa so telesno in duševno degenerirani. Medsebojnih stikov nimajo, vse dokler se degeneriranci ne odločijo, da bodo uničili družbo Novega teritorija. Tedaj se peščica njenih prebivalcev upre in začne znova odkrivati nekatere pojme, za katere so bili prepričani, da spadajo v ropotarnico zgodovine (orožje, spopadi, sovraštvo ipd.).

Bralci smo tako priča naglemu spreminjanju glavnega lika Empera (tudi imena so seveda znanstvenofantastična) iz umirjenega, čeprav morda malce primitivnega človeka v zagrenjenega maščevalca. Bralec se bo ob odprtem koncu začel spraševati, kakšen bo svet po uničenju izkoriščevalnih naprav človečkov, ki so jih posamezniki Novega teritorija pognali v zrak z jedrsko konico. Je nekaj pripadnikom tajne misije uspelo ohraniti status quo ante v njihovi družbi? Bo ta še naprej mirna in človeška ali se bosta tudi v njej začela razraščati nasilje in sovraštvo? Se bodo junaki začeli bahati s svojimi dosežki in posledično zahtevati večjo odločevalsko moč v družbi?

Še katero vprašanje si boste, bralci, seveda postavili tudi sami.

Komentarji

  1. Če roman ni lektoriran, je to škoda, s tem res izgubi na kvaliteti in vrednosti. O tem sem glede tega romana že brala. Na nekem forumu sicer omenjajo zgolj tiskarske škrate (zatipkavanja, ki naj jih ne bi bilo več koz 20), ampak predvidevam, da povprečni Slovenci ne obvladajo dovolj slovenske slovnice, da bi znali najti napake, ki so posledica nelektoriranega besedila. Zame kot slavistko (in še za marsikoga) pa je branje nelektoriranega romana nemogoča naloga in ga po nekaj straneh odložim.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slovenska vas

Vstali Kristus ne umre več