Erik Sancin, Dvigalo
Roman Erika Sancina
Dvigalo je znanstvenofantastična antiutopija. Če hočemo
iskati vzporednice v evropski in slovenski književnosti, jih bomo
precej hitro našli v Orwellovem 1984 in Filio ni doma
Berte Bojetu. Avtor je torej z objavo knjige uresničil napoved, ki
smo ji bili že dlje časa priča sledilci njegovega FB-profila, in
sicer da bo šel v samozaložbo, ker mu knjige ni hotela objaviti nobena od
etabliranih založniških hiš.
Škoda, saj se Dvigalo (tudi in predvsem glede na dejstvo, da knjiga, ki izide v samozaložbi, nima promocijskih kanalov in PR-a, ki ga premorejo založniška podjetja) kar dobro
oprijema bralcev. O tem priča podatek,
da je v času nastajanja zapisa na razpolago v osemnajstih
slovenskih knjižnicah, izposoj pa beleži preko trideset. Zanimanje bralcev za
Dvigalo lahko torej postavimo ob bok tistemu za roman Nataše
Kramberger Primerljivi hektarji, če seveda gledamo sorazmerno
na njuno zalogo v knjižnicah.
Glavna težava
Sancinovega dela je prav v tem, da je izšlo v samozaložbi. Pozna se
mu namreč odsotnost uredniške roke, predvsem pa lektorskega
pregleda. Osebno mu ne morem želeti drugega, kot
da bi ta njegova knjiga kmalu doživela ponatis oziroma drugo,
pregledano in popravljeno izdajo s podporo katere od založb. Če urednikov ni prepričala literarno, naj jih vsaj z dejstvom, da bralci segajo po njej.
Sancin je svoj
prvenec Nekje sredi vročine (Cankarjeva založba, 2003)
postavil v sodobni čas, v Dvigalu pa se loteva zanimivega
vprašanja, kaj bo z našim planetom in človeštvom po tretji
svetovni vojni in jedrskem opustošenju. Podobna vprašanja si je
pred leti v svojem delu Pred poslednjim dnevom (Mladika, 2013)
postavil Alojz Rebula, ki pa je dogajanje umestil v čas okrog
leta 2500, medtem ko je Sancin s svojo letnico šel krepko čez 6000. Obe deli naj človeštvo shrani v časovno kapsulo in
ju znova prebere, ko in če bo prišel čas, v katerega sta
postavljeni.
Če se Alojzu Rebuli
pozna, da je krepko zasidran v krščanske dogme, o Sancinu ni moč dvomiti, da bi ne bil levičar. Njegov planet je namreč
po tretji kataklizmi razdeljen na večinsko prebivalstvo, ki je
odpravilo izkoriščanje človeka po človeku, oborožene konflikte
in pohlep, in skrito manjšino, ki skuša iz planeta iztisniti še
zadnje dobrine za svojo nadvlado, pri tem pa se ne ozira na nobeno etično načelo. Zanimivo je prikazovanje obeh skupin: pripadniki prve so
zdravo fizično in umsko razviti, drugi pa so telesno in duševno
degenerirani. Medsebojnih stikov nimajo, vse dokler se degeneriranci
ne odločijo, da bodo uničili družbo Novega teritorija. Tedaj se
peščica njenih prebivalcev upre in začne znova odkrivati nekatere pojme,
za katere so bili prepričani, da spadajo v ropotarnico zgodovine
(orožje, spopadi, sovraštvo ipd.).
Bralci smo tako
priča naglemu spreminjanju glavnega lika Empera (tudi imena so
seveda znanstvenofantastična) iz umirjenega, čeprav morda malce
primitivnega človeka v zagrenjenega maščevalca. Bralec se bo ob odprtem koncu začel
spraševati, kakšen bo svet po uničenju izkoriščevalnih
naprav človečkov, ki so jih posamezniki Novega teritorija pognali v
zrak z jedrsko konico. Je nekaj pripadnikom tajne misije uspelo
ohraniti status quo ante v njihovi družbi? Bo ta še naprej mirna in
človeška ali se bosta tudi v njej začela razraščati nasilje in
sovraštvo? Se bodo junaki začeli bahati s svojimi dosežki in posledično zahtevati večjo odločevalsko moč v družbi?
Še katero vprašanje si boste, bralci, seveda postavili tudi sami.
Če roman ni lektoriran, je to škoda, s tem res izgubi na kvaliteti in vrednosti. O tem sem glede tega romana že brala. Na nekem forumu sicer omenjajo zgolj tiskarske škrate (zatipkavanja, ki naj jih ne bi bilo več koz 20), ampak predvidevam, da povprečni Slovenci ne obvladajo dovolj slovenske slovnice, da bi znali najti napake, ki so posledica nelektoriranega besedila. Zame kot slavistko (in še za marsikoga) pa je branje nelektoriranega romana nemogoča naloga in ga po nekaj straneh odložim.
OdgovoriIzbriši