Voda
Predsokratik Tales
iz Mileta, ki je živel med sedmim in šestim stoletjem pred Kristusom, je vodo
razglasil za prapočelo vsega. V evangelijih Janez Krstnik krščuje z vodo in
pravi, da bo po njem prišel tisti, ki bo krščeval s Svetim duhom. Hinduistični
verniki v mestu Benares svoja telesa namakajo v vodo Gangesa, v islamskih
deželah pa se morajo verniki umiti večkrat dnevno.
Odnos sodobnega
človeka do vode je v primerjavi s filozofijo in religijo do kraja
potrošniški. Pitno vodo je navajen dobiti takoj, ko odpre pipo v svojem
stanovanju, poceni jo kupuje ustekleničeno v trgovinah, pripravljen je plačati
za obisk bazenov, rečnih, jezerskih ali morskih kopališč.
Geološka karta
Slovenije nam bo pokazala, da je 44 % površja kraškega, kar pomeni, da se voda
ne zadržuje na površju, ampak ponika v podzemlje. Pred izgradnjo vodovodov, ki
se je začela v devetnajstem stoletju, so nekatere pokrajine v poletnih mesecih
trpele hudo sušo. Ljudje so si pomagali, kot so vedeli in znali. Na Krasu so
ponekod s podzemnimi sistemi povezovali vaške štirne (vodnjake) s kali, da je
imela živina tudi v poletnih mesecih vodo, s katero se je lahko napajala.
Mediji redno
poročajo o tem, koliko pitne vode porabi človek v zahodnem svetu. Voda ni samo
tista, ki jo porabimo, ko se umivamo, pomivamo posodo, peremo perilo ipd.
Ogromne količine vode porabi industrija, da proizvede vse potrošniške izdelke,
s katerimi smo obdani in velikokrat tudi nasičeni.
Čista pitna voda
nam je torej nekaj samoumevnega, čeprav ni vedno tako.
Pred nekaj leti
sem poletni dopust preživel v Dolomitih, v kraju Colfosco, ki je blizu bolj
znane Corvare na območju Alta Badia/Hochabtei. Po skoraj dveh tednih, ko smo za
kuhanje, umivanje in vse ostalo (predvsem pitje) uporabljali vodo iz tamkajšnjega
izvira, sem se vrnil domov in si v kozarec natočil vodo iz pipe. Kmalu bi jo
bil izpljunil v pomivalno korito, ker je bila v primerjavi z izvirsko topla in
z močnim okusom po kloru.
Tudi letos
poletni dopust preživljam v gorskem svetu, točneje na Solčavskem. V nekaj dneh
sva s partnerko obiskala vse tri njegove doline, Robanov kot, Logarsko dolino in
Matkov kot. Podala sva se po Solčavski panoramski cesti pod Olševo in njeno
Potočko zijalko, ob kateri je cel kup vodnih izvirov. Iz enega teče tudi kisla
železna voda, ki je bogata z mineralnimi snovmi in kovinami, ter zato
zdravilna. Ko sva natakala vodo v čutaro, sem se začel spraševati, koliko časa
bo še minilo, da bo izvir zakupil kak zasebnik in vodo začel stekleničiti ter
jo prodajati za mastne denarce. Razvažal jo bo naokrog in vsaki steklenici
dodal ogljični odtis, ki bo še dodatno prispeval k segrevanju ozračja.
Kar je bilo našim
prednikom še do pred stoletjem samoumevno, in sicer da so vodo imeli na dosegu
roke in, če je niso, so jo pač hranili v vodnjakih in cisternah, danes ni več.
Danes za vsak liter vode, ki nam priteče iz pipe, plačujemo mesečni račun,
kupujemo ustekleničene mineralne vode, ki so naredile na stotine kilometrov in
katerih po možnosti steklenico ali plastenko zavržemo kot odpadek.
Zato človek ob
tem, ko si v čutaro lahko nalije sveže vode, ki je ravnokar pritekla iz izvira,
pa čeprav le nekaj dni v letu, znova začuti povezavo s pristnostjo. Tudi
istrski literarni ustvarjalec Edelman Jurinčič v svojem delu Istrani piše o
tem, da so se domačini, ko so se sklonili nad izvir in pri tem velikokrat
pokleknili, vodi kot začetnici in bistvu življenja dejansko poklonili z
največjim spoštovanjem.
Komentarji
Objavite komentar