Latinščina v gostilni



Klasična kultura in antični jeziki v našem prostoru že dolgo niso imeli več svojega mesta, predvsem v sodobni slovenski književnosti (svetla izjema je pri tem Alojz Rebula). Za nenavadno in celo drzno potezo pa se je v svojem knjižnem prvencu Poletje v gostilni, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, odločila mlada pisateljica Lara Paukovič. Roman je zgodba o mladi študentki Nastji, ki se v poletnem času zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Okolje jo odbija, saj vanj vstopi z nekakšno vzvišenostjo, češ da je sama Slovenka in študentka slovenistike, tam zaposleni pa po večini Srbi, ki slovenskega jezika sploh ne poznajo.
Prav medjezikovnost s prepletanjem standartnega jezika, srbščine, latinščine, pa tudi nekaterih slovenskih narečnih različic (prevsem gorenjske) romanu dajejo čar, ki ga – priznajmo si – ne premorejo (več) tista dela, ki so napisana v slengu ali ljubljanski mestni govorici. Latinščina ima sicer med omenjenimi jezikovnimi kodi najmanj prostora, saj Paukovičeva v svoje besedilo vpleta le nekatere besedne zveze (denimo status quo ali podobne), ki so povprečnemu slovenskemu bralcu postale že tako neznane, da potrebujejo opombo s prevodom.
Latinščina torej znova trka na glavna vrata (dovolj je, da pomislimo, pri kateri založbi je roman izšel), potem ko jo je dvajseto stoletje iz hiše slovenske kulture kratkomalo defenestriralo. Najprej je to storil do nje neprijazen povojni čas, v zadnjem obdobju pa vse bolj prepotentna angleščina.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je ...
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel...
Preberite več

Tukaj je Jugoslavija

Slika
Vas je majhna. Hiš je morda dvajset, Googlov navigacijski sistem pa nima zabeleženih njihovih številk. Moram se znajti. Nekaj deset metrov pred seboj zagledam človeka, ki se pogovarjata na kržadi . Starejši moški v kratkih hlačah, japonkah in kapi s šiltom, okrog njega opleta zlati prinašalec, in ženska z velikim slamnikom ter samokolnico, v katero ima naložene grablje in motiko. Ko moški opazi avtomobil, se najprej zagleda v moj obraz, nato se njegove oči spustijo v smeri registrske tablice. Z žensko začneta očitno nekaj ugibati. »Dober dan. Oprostite, veste mogoče, kje je hišna številka tri?« ju ogovorim v svoji italijansko polomljeni slovenščini. Medtem se zlati prinašalec urno povzpne na vrata avtomobila in pomoli šapi skozi odprto okno. »Din, hitro dol. Lump!« Med človeško-pasjim prepirom mi pogled zdrsne na pročelje za njimi. Ženska se medtem nekoliko nasmehne, mojo pozornost pa ujame pobledeli napis na sosednji hiši. Streha je deloma udrta, zob časa že načenja tudi ...
Preberite več