Jadranska oaza

Zadnje čase se moje sprehajalne poti vračajo v zamejstvo. Naslov tega zapisa sicer ni moka iz mojega mlina, saj sem ga povzel po knjigi, ki jo je pred nekaj leti pri Goriški Mohorjevi družbi objavil psiholog in psihoterapevt dr. Danilo Sedmak. V njej je obravnaval naravne in človeške vidike življenja ob morju. V pretres je vzel tisti del tržaškega Brega, ki se razprostira med mestom in Devinom.
Da bi si čim bolje predstavljali to stvarnost, se splača stopiti na sprehajalno pot, ki jo označuje markacija s številko 1. Pot nas z openskega Vrha (Obeliska) vodi po Napoleonski cesti do Proseka, kjer ponovno stopimo v gozd in  preko Svetega Primoža dospemo v Križ. Prava jadranska oaza nas pozdravi tu, saj se pot med obema vasema, znanima po ribičih oziroma kamnolomu, imenuje prav po žajblju.
Najti je moč tudi druge rastline, v tem času sprehajalci seveda najbolj drzno stikajo za poganjki divjega šparglja, iz skal pa raste kraški šetraj. Družbo jim dela lovorika, ki idealno napolnjuje prostor. Pravi muzej Krasa z vsemi naravnimi pojavi na prostem pa se razprostira med Nabrežino in Sesljanom (na sliki). Pokrajina je podobna dalmatinski, v glavnem je treba hoditi po golem in špičastem kamenju ob robu prepada, pod katerim zeva morje. Čeprav je treba nato pred Sesljanom stopiti na obalno cesto ter po njej hoditi dobrih petnajst minut, se sprehod splača.
Dalje nas pot vodi v literarno sfero. Rilkejeva steza povezuje Sesljan in Devin, ki nas spominja ne samo na nemškega avtorja, ampak tudi na dva naša: Alojza Rebulo in Dušana Jelinčiča. Največ ljudi bomo srečali prav tu, saj je sprehajalna pot znana daleč naokrog, pa še devinski grad in Zavod združenega sveta sta magneta, ki privlačujeta obiskovalce. Kdor se ne zadovolji, bo stopil dalje, po gozdiču, ki ga domačini imenujejo Črničje in ki je posejan z razkošnimi vilami.
Na preteklost nas opozarjajo strelski jarki iz prve svetovne vojne, saj se je prav tu zaključilo italijansko bojišče, ki se je vilo od švicarske meje do morja. Kmalu se spustimo do Ribiškega naselja, ki je nastalo po drugi svetovni vojni kot pribežališče istrskih optantov. Pravzaprav se tukaj zdi, da sploh nisi v zamejstvu, saj ni slišati ene slovenske besede, pa še na dvojezične smerokaze, ki jih prebivalci dolgo časa niso marali, je bilo treba zato dolgo čakati.
Zadnji del poti je položen, poteka ob morju in enem od rokavov reke Timave. V Štivanu nas znova pozdravi promet, prispeli pa smo ravno v času, da stopimo na avtobus, ki nas bo preko Krasa popeljal na izhodišče.