Jadranska oaza

Zadnje čase se moje sprehajalne poti vračajo v zamejstvo. Naslov tega zapisa sicer ni moka iz mojega mlina, saj sem ga povzel po knjigi, ki jo je pred nekaj leti pri Goriški Mohorjevi družbi objavil psiholog in psihoterapevt dr. Danilo Sedmak. V njej je obravnaval naravne in človeške vidike življenja ob morju. V pretres je vzel tisti del tržaškega Brega, ki se razprostira med mestom in Devinom.
Da bi si čim bolje predstavljali to stvarnost, se splača stopiti na sprehajalno pot, ki jo označuje markacija s številko 1. Pot nas z openskega Vrha (Obeliska) vodi po Napoleonski cesti do Proseka, kjer ponovno stopimo v gozd in  preko Svetega Primoža dospemo v Križ. Prava jadranska oaza nas pozdravi tu, saj se pot med obema vasema, znanima po ribičih oziroma kamnolomu, imenuje prav po žajblju.
Najti je moč tudi druge rastline, v tem času sprehajalci seveda najbolj drzno stikajo za poganjki divjega šparglja, iz skal pa raste kraški šetraj. Družbo jim dela lovorika, ki idealno napolnjuje prostor. Pravi muzej Krasa z vsemi naravnimi pojavi na prostem pa se razprostira med Nabrežino in Sesljanom (na sliki). Pokrajina je podobna dalmatinski, v glavnem je treba hoditi po golem in špičastem kamenju ob robu prepada, pod katerim zeva morje. Čeprav je treba nato pred Sesljanom stopiti na obalno cesto ter po njej hoditi dobrih petnajst minut, se sprehod splača.
Dalje nas pot vodi v literarno sfero. Rilkejeva steza povezuje Sesljan in Devin, ki nas spominja ne samo na nemškega avtorja, ampak tudi na dva naša: Alojza Rebulo in Dušana Jelinčiča. Največ ljudi bomo srečali prav tu, saj je sprehajalna pot znana daleč naokrog, pa še devinski grad in Zavod združenega sveta sta magneta, ki privlačujeta obiskovalce. Kdor se ne zadovolji, bo stopil dalje, po gozdiču, ki ga domačini imenujejo Črničje in ki je posejan z razkošnimi vilami.
Na preteklost nas opozarjajo strelski jarki iz prve svetovne vojne, saj se je prav tu zaključilo italijansko bojišče, ki se je vilo od švicarske meje do morja. Kmalu se spustimo do Ribiškega naselja, ki je nastalo po drugi svetovni vojni kot pribežališče istrskih optantov. Pravzaprav se tukaj zdi, da sploh nisi v zamejstvu, saj ni slišati ene slovenske besede, pa še na dvojezične smerokaze, ki jih prebivalci dolgo časa niso marali, je bilo treba zato dolgo čakati.
Zadnji del poti je položen, poteka ob morju in enem od rokavov reke Timave. V Štivanu nas znova pozdravi promet, prispeli pa smo ravno v času, da stopimo na avtobus, ki nas bo preko Krasa popeljal na izhodišče.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel
Preberite več

Kako objaviti literarno delo (2)

Slika
Poletnemu času navkljub je zapis, ki je pretekli petek (21. julija) izšel na blogu, dosegel nekaj odmeva in sprožil par zanimivih odzivov. Iluzorno bi bilo sicer misliti, da se bo nanj odzvala večina urednikov slovenskih založb. Eni so na dopustu, drugi so itak prezasedeni z delom, tretjih pa stvar verjetno sploh ne zanima. Med svojimi Facebook prijatelji jih imam kar nekaj, ostali pa so povezavo na polemično kolumno dobili preko zasebnih sporočil (nekateri so sporočilo prebrali, spet drugi ne). Cilj zapisa je bil več kot jasen, in sicer sprožiti razpravo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Miranu Hladniku s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je povezavo na blog vključil v svoje spletišče SlovLit. Poleg nekaterih pavšalnih ocen, o tem, kako je dejansko slovenska literarna scena monopolizirana in zaprta vsem tistim, ki ne pripadajo določenim krogom, je na Facebook v komentar svoje zapisal tudi urednik mariborske založbe Litera Orlando Uršič. V krajšem prispevku je izpodbi
Preberite več