1. maj praznik dela

Vse kaže, da bom pri svojih sedemintridesetih, od katerih je petnajst prekerne zaposlitve, jeseni dobil stalno delovno mesto. Spadam med tiste, ki so morali življenje (ne brez pomoči staršev in sorodnikov) uravnati na nestalne prihodke, saj se je iz meseca v mesec stanje spreminjalo. Stabilnost, ki mi je niso dajale zaposlitve, sem moral iskati v sebi, temu prilagoditi način razmišljanja, življenjski slog in še bi lahko naštevali. Pravzaprav sploh ne vem, kaj pomeni imeti stalen prihodek in si zaenkrat ne znam predstavljati, kako se bosta s tem moje življenje in forma mentis spremenili, če se seveda sploh bosta glede na to, da mi jih manjka le še nekaj do štirideset.
Ko sem bil študent, me je navduševala sodobna zgodovina, predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta, ki so bila v Italiji v znamenju delavskih protestov, sindikalnih in raznih drugih bojev za višje plače in delavske pravice. Ob tem se mi je začelo postavljati vprašanje, zakaj tudi moja generacija ne zmore takega generacijskega oziroma skupinskega upora. Razloge za to sem dobil v vse močnejšem individualizmu, ki nas je z razliko od prejšnjih generacije, močno zaznamoval. Zaznamovalo pa nas je prav gotovo tudi to, da smo zrasli v družbi osemdesetih in devetdesetih, v kateri se je vedelo, kdo pije in kdo plača in v kateri nam nič ni manjkalo.
Upam si trditi, da so današnje mlade generacije bolj uzaveščene glede tega, kar jih čaka na trgu dela. Želim si tudi, da bodo mladi nekega dne spet znali stopiti skupaj in se postaviti za svoje pravice, saj individualni upor oziroma angažma ne vodita daleč.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel
Preberite več

Kako objaviti literarno delo (2)

Slika
Poletnemu času navkljub je zapis, ki je pretekli petek (21. julija) izšel na blogu, dosegel nekaj odmeva in sprožil par zanimivih odzivov. Iluzorno bi bilo sicer misliti, da se bo nanj odzvala večina urednikov slovenskih založb. Eni so na dopustu, drugi so itak prezasedeni z delom, tretjih pa stvar verjetno sploh ne zanima. Med svojimi Facebook prijatelji jih imam kar nekaj, ostali pa so povezavo na polemično kolumno dobili preko zasebnih sporočil (nekateri so sporočilo prebrali, spet drugi ne). Cilj zapisa je bil več kot jasen, in sicer sprožiti razpravo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Miranu Hladniku s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je povezavo na blog vključil v svoje spletišče SlovLit. Poleg nekaterih pavšalnih ocen, o tem, kako je dejansko slovenska literarna scena monopolizirana in zaprta vsem tistim, ki ne pripadajo določenim krogom, je na Facebook v komentar svoje zapisal tudi urednik mariborske založbe Litera Orlando Uršič. V krajšem prispevku je izpodbi
Preberite več