primozsturman

Pred nekaj tedni sem skoraj na dušek prebral najnovejše delo Igorja Omerze Boris Pahor v žrelu Udbe. Knjiga je dvignila veliko prahu, v vrtincu se je (znova) znašel zgodovinar prof. Jože Pirjevec. V tem zapisu se sicer ne nameravam vmešavati v politične polemike, ki so – vsaj po mojem mnenju – brezplodne. Kot zgodovinar naj dodam le to, da se na arhivske vire ni moč tako slepo zanašati, še posebno v takih primerih, ko je gradivo jasno pristransko in dejansko ni mogoče med seboj primerjati več virov. V knjigi o Borisu Pahorju kot »stranski liki« nastopajo tudi nekateri drugi, ki so s protagonistom oblikovali njegov čas. Eden pomembnejših je pisatelj in dolgoletni Pahorjev sodelavec pri reviji Zaliv Alojz Rebula. Omerza piše, da so se iskre med Borisom Pahorjem in tedanjo oblastjo v matici začele kresati po objavi njegove Kocbeku naklonjene ocene Strahu in poguma v Primorskem dnevniku na začetku petdesetih, dodatno se je zaiskrilo po izidu knjige Odisej ob jamboru leta 1969 pri tr...

Tesnoba je za nas, Slovence ob zahodni meji ali onkraj nje, velikokrat povezana z občutki ogroženosti. Še več, pogosto jo hrani tudi kompleks manjvrednosti, ki ga ima naš človek pred pripadnikom sosednjega, tridesetkrat številčnejšega naroda. Veliko časa se mu je moral zaradi preživetja udinjati in ga posnemati v kulturnih navadah, da se je v tujem okolju lažje mimetiziral. Utesnjenost v zamejstvu pa ni samo jezikovna ali narodnostna, ampak tudi zemljepisna. Dovolj je namreč pogledati zemljevid Trsta z njegovo okolico in takoj bomo zaznali, da gre pravzaprav za privesek italijanske države, ki v najožji točki, to je ob izlivu reke Timave in zeleni mejo s Slovenijo na območju dolenjega Krasa, v širino meri le pet kilometrov. Kot Slovenec, ki se je rodil in zrastel v Trstu, sem za svoj habitat v otroških in mladostnih letih privzel to 212 kvadratnih kilometrov (en odstotek Slovenije) obširno ozemlje med Timavo, tržaškim Krasom in Bregom, Istro in Tankim rtičem. Kar je bilo onkraj t...

Pravijo, da se človeško telo v sedmih letih povsem spremeni. Sedem let je približno dvanajstina povprečnega človeškega življenja. Število sedem velja za magično (sedem palčkov, sedem rimskih gričev, sedem naglavnih grehov itd.). Novo kemijsko strukturo dobijo tkiva, organi, predvsem pa se na novo oblikujeta posameznikova forma mentis in čustvovanje. Svojevrstno točko preloma bom sam »praznoval« v četrtek, 1. junija. Pisal se je isti datum leta Gospodovega dvatisočdesetega, ko sem se z Opčin preselil na Brje. Nisem imel veliko pojma, čemu grem naproti, a spremljal me je nepogrešljivi občutek, da se bo s tem dogodkom moje življenje popolnoma spremenilo, kar se je potem tudi dejansko zgodilo. O razlikah med življenjem v   zamejstvu in matici sem v svojih razmišljanjih že pisal, med drugim za revijo Apokalipsa in tednik Novi glas. Poskus objektivne presoje naj tokrat prepusti mesto subjektivnim spoznanjem. Za pomemben življenjski korak sem se odločil, ko so se moji kolegi, s...

Skupni imenovalec poti med mojima krajema – Brjami in Opčinami, ki sem jo najprej začrtal na zemljevidu, nato pa še dejansko prehodil, je lahko le eden, in sicer Kras. Kamen, gmajna, ruj, bor in hrast so me spremljali od tedaj, ko sem po kolovozu,   markiranem z rdečo in rumeno barvo, stopil za novo hišo Pihljevih v smeri Tomaja, do tedaj, ko bom preko Bršljanovice in Štajbc po stezi št. 43 tržaške sekcije CAI dokončno prikoračil do openskega asfalta. Drugih podobnosti med krajema ni ravno veliko. Opčine so mestno naselje, ki se je razvilo v neposrednem zaledju Trsta, Brje pa še vedno ostajajo majhna vas z uskoškimi koreninami, ki so še kako zaznavne predvsem v onomastiki, torej priimkih. Čeprav jih sedanji prebivalci skoraj ne nosijo več, ostajajo varno pred zobom časa vklesani v belino kolon, kraških portalov. Kraja sta v dveh državah, in, čeprav se v obeh govori isti jezik – slovenščina, je ta čez mejo v zelo podrejenem položaju. Po poti mojih korakov so še pred slabim sto...

Če se lahko Slovenci z zahoda s kom pohvalimo (in da ni Boris Pahor), je potem to zagotovo pisatelj in režiser Marko Sosič (foto delo.si). Maja je v slovenske kinematografe prišel njegov film Komedija solz, ki smo ga privilegiranci iz Trsta in njegove okolice lahko premierno videli že pozimi na Tržaškem filmskem festivalu. Čeprav je zgodba uglašena na zapleten odnos med starim Tržačanom slovenskega rodu Albertom in njegovo negovalko Ido, ki prihaja iz slovenske Istre, je film prava odslikava medkulturnega okolja Trsta in slovenskega Primorja z vsemi njegovimi posebnostmi (tudi osebnimi) iz preteklosti, ki jih ostale slovenske pokrajine (ali vsaj osrednja Slovenija) ne premorejo. Na podobno valovno dolžino je bila uglašena gledališka drama Trst, mesto v vojni, katere soavtor je s Carlom Tollazzijem prav Marko Sosič. Ko je bila predstava uprizorjena, žal nisem imel priložnosti, da bi si jo ogledal. Avtor pa nas je ob koncu gledališke sezone Slovenskega stalnega gledališča v tržaški Tali...

Verjetno ne bo odveč, če o Dragu Jančarju (foto delo.si) zapišemo, da je zadnji slovenski klasik. Snov, teme in motivi njegovih del so močno vpeti v naš narodni vsakdan oziroma preteklost. S svojim dosedanjim delom je med drugim dokazal, da zna biti pozoren tudi do tistega dela slovenskega življa, ki ga je zgodovina postavila izven meja matične domovine. Zato je branje njegovega romana In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina, dostopno takorekoč vsakemu bralcu, tudi tistemu v zamejstvu, ki v ljubljanskem slengu, v katerem je zadnja leta napisanih vse več knjig, ne bo našel prav ničesar umetniškega, prej pačenje jezika in željo po všečnosti nekaterim literarnim "gurujem" za vsako ceno, ali onemu v zdomstvu, ki mu po vsej verjetnosti ne bo všeč jezik, ki je nabit s kletvicami in podobnim. Jančar je bil še do pred nekaj leti dejaven tudi na političnem področju, dolgo časa je podpiral pomladno opcijo. Iz obravnave zgodovinske snovi (seveda druge svetovne...

Vse kaže, da bom pri svojih sedemintridesetih, od katerih je petnajst prekerne zaposlitve, jeseni dobil stalno delovno mesto. Spadam med tiste, ki so morali življenje (ne brez pomoči staršev in sorodnikov) uravnati na nestalne prihodke, saj se je iz meseca v mesec stanje spreminjalo. Stabilnost, ki mi je niso dajale zaposlitve, sem moral iskati v sebi, temu prilagoditi način razmišljanja, življenjski slog in še bi lahko naštevali. Pravzaprav sploh ne vem, kaj pomeni imeti stalen prihodek in si zaenkrat ne znam predstavljati, kako se bosta s tem moje življenje in forma mentis spremenili, če se seveda sploh bosta glede na to, da mi jih manjka le še nekaj do štirideset. Ko sem bil študent, me je navduševala sodobna zgodovina, predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta, ki so bila v Italiji v znamenju delavskih protestov, sindikalnih in raznih drugih bojev za višje plače in delavske pravice. Ob tem se mi je začelo postavljati vprašanje, zakaj tudi moja generacija ne zmore takega generacijske...