O tesnobi

Tesnoba je za nas, Slovence ob zahodni meji ali onkraj nje, velikokrat povezana z občutki ogroženosti. Še več, pogosto jo hrani tudi kompleks manjvrednosti, ki ga ima naš človek pred pripadnikom sosednjega, tridesetkrat številčnejšega naroda. Veliko časa se mu je moral zaradi preživetja udinjati in ga posnemati v kulturnih navadah, da se je v tujem okolju lažje mimetiziral. Utesnjenost v zamejstvu pa ni samo jezikovna ali narodnostna, ampak tudi zemljepisna. Dovolj je namreč pogledati zemljevid Trsta z njegovo okolico in takoj bomo zaznali, da gre pravzaprav za privesek italijanske države, ki v najožji točki, to je ob izlivu reke Timave in zeleni mejo s Slovenijo na območju dolenjega Krasa, v širino meri le pet kilometrov.

Kot Slovenec, ki se je rodil in zrastel v Trstu, sem za svoj habitat v otroških in mladostnih letih privzel to 212 kvadratnih kilometrov (en odstotek Slovenije) obširno ozemlje med Timavo, tržaškim Krasom in Bregom, Istro in Tankim rtičem. Kar je bilo onkraj teh meja, ni bilo naše. Moj praded, ki se je rodil v času Avstro-Ogrske v Mačkoljah nedaleč od Doline, je vedno govoril, da se Italija zanj začenja onkraj reke Soče, kakor se je do leta 1915. Tam čez, preko Fernetičev, Repentabra in Škofij, so sicer govorili naš jezik, slovenščino, a so vseeno živeli različno od nas. Imeli so nižji standard, slabše avtomobile in cenene obleke, tako da si Jugoslovana na cesti takoj prepoznal in mu, kljub jezikovni in narodnostni sorodnosti, nikakor nisi hotel biti podoben.

Še največjo tesnobo pa je v nas tisti čas ustvarjala državna meja. Nikoli nisi bil do kraja prepričan, da te ob pregledu ne bodo poniževali, ti rinili v avtomobil in podobno. V nekaterih besedilih svoje sicer še maloštevilne kratke proze razpravljam o občutkih, ki prevevajo človeka ob meji. Nekoga je strah, da bodo v njegovem prtljažniku odkrili prepovedano literaturo, druga se še danes s strahom spominja uniformiranega osebja z rdečo zvezdo na kapi, tretji je narodnostno in jezikovno tako zmeden, da ne razume več, na kateri strani je in kdo je še njegov, koga pa ni več »med našimi«.

Čeprav meje vsaj formalno ni več oziroma na mejnih prehodih danes ustavljajo le še avtobuse iz Romunije in Bolgarije, je občutek zakoreninjen v večini tukaj živečih ljudi. Tudi mlajši Kraševci še vedno ne zahajajo v Trst toliko, kot bi od njih lahko pričakovali. Mesto v zalivu jim je očitno še vedno nekoliko tuje, čeprav so vanj hodili vsi njihovi predniki. Tudi ko svojim tržaškim dijakom, ki jim je slovenščina materni jezik, govorim o Krasu, imajo pred seboj svoje domače kraje, utesnjene med Timavo in nekdanjo mejo, nikoli preko nje.

Tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Fonda je že pred desetletji v krajšem eseju Tržačani (izšel je v zborniku Ednina, dvojina, večina, ZTT, 1987) zapisal, da se Slovenci in Italijani v Trstu zaradi zgodovinskih zadev med seboj ne marajo. Slovenci gojijo nenehen občutek ogroženosti, Italijani pa vztrajajo v nevednosti in nepoznavanju sosedov. Pri starejših generacijah, ki so jo nato prepustile nam, mlajšim, je tesnoba izvirala iz dejstva, da so večkrat zamenjali državo, v kateri so živeli, in so se tako tudi večkrat iz dneva v dan znašli v spremenjenem statusu (prej večina, potem manjšina ali obratno).

Dobro se spominjam, kako smo še v mojih časih postrani gledali sošolca, ki se je družil z Italijani. Pravili smo, da se uklanja »fašistom«. Ko smo se poskušali vživeti vanj, nam je postalo tesno ob misli, da smo obkroženi s samimi Italijani. Neredko nas je bilo strah, da na poti domov iz šole ne bi srečali kake večje skupine italijanskih sovrstnikov. Takoj bi nas prepoznali, da nismo njihovi, saj nismo hodili skupaj v šolo, in najmanj, kar bi nas ob tem doletelo, je bil kak vzklik »Ščavi!«. Včasih pa so padali tudi pljunki in batine.

Če danes pogledam na vse to dogajanje, ki je k sreči le še zgodovina, so bili moji italijanski sovrstniki agresivno-tesnobni verjetno zaradi tega, ker nas niso poznali. Govorili smo tuji in neznani jezik, ki ni imel svojega mesta v javnosti in, če ga je ob kateri priložnosti dobil, je bila dvojezična tabla čez jutro ali dve gotovo pomazana s črno barvo, kljukastimi ali keltskimi križi. Pravzaprav je tesnoba italijansko govorečih Tržačanov izvirala iz dejstva, da so imeli med seboj (tudi med lastnimi predniki) tuje, torej neitalijanske elemente, ki so bili po njihovem itak Titovi ali sovjetski agenti (tudi, če so hodili v cerkev) in ki jih je težko prepoznaval. Na ulici si seveda razločil Italijana in Jugoslovana, nikakor pa tega ni bilo mogoče reči za italijansko in slovensko govorečega Tržačana. Kdaj pa kdaj se je celo na videz italijansko govoreči Tržačan izkazal za slovenskega (če svojega izvora seveda ni namerno prikrival), ko je zmogel preseči strah pred stigmatizacijo ali nesprejemanjem.

Ko danes sledim medijem, zaznavam veliko tesnobnih občutkov, predvsem v zvezi s priseljenci in islamsko vero. Verjetno danes tesnoba na isti način preveva marsikaterega Evropejca, ko na cesti sreča človeka temnejše kože, ki ga spremlja ženska z ruto na glavi, o katerih je pravzaprav popolnoma nepoučen. Sprašuje se, ali sta navadna človeka, ki živita svoje življenje, ali nista morda skrivno radikalizirani osebi, ki se imata naslednji dan namen raztreliti na mestni ulici, podobno kot se je verjetno marsikdo za mojega dedka spraševal, ali ni res morda prikriti Titov agent, čeprav je kot begunec po drugi svetovni vojni zapustil svojo domovino.